Bratranec je bil že dolgo let v Domu za upokojence, preden sem ga prvič obiskala. Njegova soba z najnujnejšo opremo je bila pač taka kakor so najbrž vse sobe v podobnih domovih. Nad mizo sta dve polici. Polica bratrančevega sostanovalca je bila popolnoma prazna, on pa je imel na svoji poleg vseh vrst drobnarij: spominkov, fotografij, suhih rož in podobnega tudi Marijino sliko, upodobitev z oltarja domače cerkve, in kipec Lurške Matere Božje. Prvo je vzel s seboj, ko je odšel zdoma, drugo mu je z romanja prinesla nekdanja soseda. »Vsako jutro, ko vstanem, najprej eno uro v tišini molim pred Marijinima podobama, potem šele grem na zajtrk,« mi je zaupal.
Med tem se je zgodila karantena. Ko sem ga po dolgem času spet obiskala, v sobi ni bilo sprememb. Razen ene: kipec Lurške Marije je stal na sosedovi polovici police. »Ja, prej se nisva kaj dosti pogovarjala. Med korono pa sva bila veliko sama in sva se pomenila drug o drugem. Veš, tudi on rabi svojo Marijo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar