Božja roka

Stana se je kot omamljena opotekala ob progi, iskala med travo in kamenjem okrvavljene predmete in jih zavijala v ruto. Sama ni vedela zakaj. Moža so že odpeljali. Vrgel se je pod vlak in bil takoj mrtev. Tak je bil žalosten konec njenega nesrečnega zakona. Čeprav sta bila ločena, je bil zanjo še vedno njen mož. Ko je prišla domov, se ji je približala mati, rekoč: »Božja roka.« Kako naj bo nekaj takega božja volja! Bila je prepričana, da je za to, kako je končal njen mož, bila kriva samo ona. Nikoli se ne bi smela poročiti. Pravzaprav v času svojega deklištva sploh ni mislila, da se bo kdaj poročila.

Njene sestre so kmalu odšle od doma, Stana je pomagala staršem. Šele pozneje si je tudi ona poiskala službo. Toda nikoli ni hodila v družbo. Rada je imela samoto, razmišljanje in molitev. In bala se je greha! Zato se je tudi izogibala fantom. Imela je lepo, mirno mladost. Zdelo se ji je, kakor da nad njo bdi Marija. Kadar se ji je priporočila, je bila uslišana. V tihih pogovorih z njo se je čutila varno in srečno. Potem pa je na lepem prišlo obdobje, ko je zahrepenela po družini, da bi mela moža in otroke, kakor njene sestre. Ko so za praznike prišle domov, so napolnile hišo z radostjo in veseljem. Ob takih priložnostih je bilo, kakor da ona sploh ne obstaja. Starša, ki jima je posvečala vso skrb in ljubezen, sta imela oči in ušesa samo za vnuke. Prav takrat se je pojavil v njeni bližini fant, ki nikakor ni znal ceniti njenih kreposti, se mu je pa zdelo, da bi mu znala ustvariti lepo domače ognjišče. Stana je razmišljala, da je za njo 25 let, od katerih ni imela čisto nič, in se spraševala, ali je bilo pametno, da se je tako asketsko odrekala vsemu? Ali ni morda njeno mesto v samostanu, kjer bi lahko Mariji izkazovala svojo vdanost? Toda postajalo ji je čedalje bolj jasno, da je to obdobje minilo. Zasnubil jo je in ona je na začudenje mnogih privolila. Ko sta se oporočila, je bila noseča. In to je bila njena neskončna bolečina. Ne samo sramota za družino, sram jo je bilo pred Marijo, ki ji je tolikokrat obljubljala, kako bo živela pošteno in brez greha. Toda skušala je čim manj misliti na to. Trudila se je, da bi ustvarila dom kot je bil dom njenih staršev. Toda on je dom rabil le toliko, da se je imel kam vrniti po prekrokani noči ali potepanju s svojo motoristično družbo. Ona je lahko le prosila in jokala, naj se poboljša. Leta so se vlekla, bilo je samo slabše. Strahoval je njo in otroka. Kadar je bil trezen, je obljubljal, kako bo že naslednji dan vse drugače, pa ni bilo. Ko je bil pijan, je pozabil na vse. Svetovali so ji, naj ga postavi pred izbiro: zdravljenje alkohola ali ločitev. Odločil se je za alkohol. Stana se je z otrokom vrnila k staršem. Bila je spet osramočena in strta še bolj kot ob poroki. Očitala si je, da ni bila zmožna dovolj potrpeti, da se ni dovolj potrudila, da bi ohranila zakon. Toda tudi mož se je sesul in se odločil za smrt.

Potem so sledila leta molitve. Molitve za pokojnega moža. Ko se je sin poročil in odšel po svoje, je molila še za njegovo družino, za vse sorodnike in znance, za katere je menila, da so potrebni priprošnje v nebesih. Dolga leta ni imela moči, da bi šla k maši. Še vedno se je počutila krivo pred Marijo, ki je bila z njo tako dobrotljiva, dokler ni izdala njenega zaupanja. Potem pa se je nenadoma v njeni glavi vse spremenilo. Zazdelo se ji je, da so tudi njej namenjene besede, ki jih je Marija v Fatimi izrekla Luciji ob svojem drugem prikazanju: «Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

In Stani se je nenadoma zazdelo, kakor da jo je Marija spet sprejela v svoje varstvo. Začutila je, da jo je izbrala za novo poslanstvo. Lahko je zbrano molila ure in ure. Dolgo ni nihče vedel za njene tihe molitve v samoti doma. Zdaj pa je začutila, da mora molitev deliti še z drugimi. Začela je obiskovati osamljene ljudi in jim s skupno molitvijo dajala pogum. Nanjo so se obračali mnogi, ki so izgubili stik z Bogom, pa niso želeli zapustiti tega sveta brez Božjega odpuščenja. Pogumno je spet začela hoditi k maši in vsi so jo sprejeli z odprtimi srci. Po toliko letih molitve je njena duša našla mir, kot ga je občutila v mladosti. Ko se je poslavljala od življenja, je šele zares razumela, kaj pomenijo besede »božja roka«. Ne, Marija je ni zapustila. Pokazala ji je resničen smisel njenega življenja na poti k Bogu. Moliti.

Valerija Ravbar