Naš br. Matevž Pucelj bo odslej vsak mesec pripravil za našo revijo sestavek o praznikih, godovih in obdobjih cerkvenega leta. Pri tem mu bo v pomoč knjiga: Adolf Adam, Das Kirchenjahr mitfeiern, Freiburg im Breslau, 1979.
Začetke praznika vseh svetih najdemo na Vzhodu, kjer so ga že v četrtem stoletju obhajali kot spomin na vse mučence. Praznični dan sam je bil v posameznih delnih Cerkvah različen. Po pričevanju sirskega diakona Efrema so ga obhajali trinajstega maja. Janez Zlatousti omenja, da so v antiohijski Cerkvi ta praznik slavili na nedeljo po binkoštih, na katero ga še danes grško-pravoslavna Cerkev obhaja z imenom »nedelja vseh svetnikov«. Vzhodnosirska liturgija ga praznuje v petek po veliki noči.
V Rimu najdemo sledi za vse tri datume, kar je razumljivo, če pomislimo na tesno povezanost z Vzhodom v petem in šestem stoletju. V času papeževanja Bonifacija IV. (608–615) se je trinajsti maj uveljavil tako, da je cesar Fokas papežu podaril tempelj Panteon, v katerem se ni že več kakor sto let opravljalo poganska bogoslužja. Papež ga je trinajstega maja leta 609 (610?) posvetil kot krščansko cerkev v čast Devici Mariji in vsem mučencem. Na ta dan posvetitve cerkve je dal papež pripeljati na osemindvajsetih vozovih kosti mučencev iz katakomb v cerkev. Na ta slovesno obhajani prenos kosti mučencev so se smeli spomniti odpevov starodavne maše ob posvetitvi cerkve, kjer je rečeno: »Vzdignite se, vi Božji svetniki, iz svojih prebivališč, posvetite kraje, blagoslovite ljudstvo.«
Nadaljnji korak k današnjemu slovesnemu prazniku vseh svetih je opravil Gregor III. (731–741), ko je v cerkvi Svetega Petra dal zgraditi kapelo v čast vsem svetnikom, tudi ne-mučencem. Verjetno je to spodbudilo, da se danes obhaja slovesni praznik vseh svetnikov prvega novembra, ki je najprej izpričan sredi osmega stoletja v Angliji in na Irskem. Na prošnjo papeža Gregorja IV. (828–844), s soglasjem škofov, ga je Ludvik Pobožni predpisal za celotno svoje kraljestvo. Od začetka so ga začeli praznovati z vigilijo, konec petnajstega stoletja pa tudi z osmino. Vse to so odpravili z reformo iz leta 1955.
Praznična maša je prevzela v bistvenem stara besedila, bila pa je obogatena z drugim berilom in z lastnim hvalospevom. Pri njej se je skrivnost praznika opevalo v obliki pesmi: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem; ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te na vse veke skupno slavijo. Veselimo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.« Tu postane jasno, da praznik ne vključuje samo razglašene svetnike, temveč tudi vse pokojne, ki so že dospeli do popolnosti, torej gotovo tudi pokojne svojce in prijatelje. Prvo berilo (Raz 7,2–4.9–14) jih opisuje kot »sto štiriinštirideset tisoč iz vseh rodov Izraelovih sinov« ter kot »veliko množico iz vseh narodov in rodov, ljudstev in jezikov,« ki v belih oblačilih in s palmovimi vejami v rokah stojijo pred prestolom in pred Jagnjetom. Ko je na koncu tega berila rečeno, da so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi, predstavlja to simbolično formuliranje resnice, da so vsi svetniki sad velikonočne skrivnosti. Drugo berilo (1 Jn 3,1–3) vidi v Božjem otroštvu, ki nam je bilo podarjeno, temelj naše slave ob koncu sveta. Pot k svetosti in popolnosti je označena z osmimi blagri govora na gori, o katerem govori praznični evangelij (Mt 5,1–12a). Pri molitvah zaupa proseča Cerkev priprošnji tako velikega števila svetnikov (glavna mašna prošnja in prošnja nad darovi) in nas pusti prositi: »naj nas vedno bolj posvečuje na poti v večno domovino« (sklepna molitev).
br. Matevž
Ni komentarjev:
Objavite komentar