Papež Janez Pavel II. je o češčenju Jezusa v najsvetejšem zakramentu ob sklicevanju na osebno izkustvo lepo zapisal: »Prijetno je muditi se pri njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi (prim. Jn 13,25), da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po 'umetnosti molitve', moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo!« (CE 25,2).
Biti v Jezusovi družbi je prijetno, kakor je bilo prijetno apostolom, ko so bili z njim pri zadnji večerji. Deležni so bili Jezusove ljubezni, še posebej apostol Janez. Če smo pri evharističnem Jezusu, »se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca«. Ob evharističnem Jezusu se bomo naučili 'umetnosti molitve'. Po papeževih besedah naj bi obilno vztrajali pred Kristusom, in sicer »v duhovnem pogovoru in prežetosti z ljubeznijo«. Kot papež sam, bomo tudi mi iz evharističnega češčenja prejemali »moč, tolažbo in podporo«.
Jezus nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30).
Zelo tolažilno je dejstvo, da je v svetu, ki se pogosto zdi tako daleč od Boga, Bog sam navzoč in dejaven: navzoč pod podobo kruha osebno, resnično, stvarno in bistveno, kot Bog in človek, navzoč s svojo ljubeznijo ter s svojo ustvarjalno močjo. Njegova dejavnost in njegova moč je ljubezen. Pri svojem Očetu stalno posreduje za nas in nam deli svoje darove.
Gre za ponižno, zakrito navzočnost. Biti moram veren, da to navzočnost sprejmem. Imeti moram srce, ki je zmožno ljubiti, da ga povabim v svoje srce in da ga tudi obiščem, saj me v tabernaklju stalno pričakuje. Če je moj najboljši in najzvestejši prijatelj, ga ne bom pustil samevati. Slovenska zemlja in ves svet je posejan z njegovo ljubečo navzočnostjo.
Po sveti Evharistiji se na najodličnejši način izpolnjuje Jezusova napoved, ki jo je izrekel pred svojim vnebohodom: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).
Jezus iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.
Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. »Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil« (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar smo pred Najsvetejšim, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Gospod je nekoč rekel sv. Tereziji Avilski: »Moja hči, misli name, kakor jaz mislim nate. Misli name in me glej.«
Pred Jezusom se bo razživela molitev češčenja, zahvale in prošnje. Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom pod podobo kruha. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan svetuje: »Ljubi vse zavoljo Jezusa, Jezusa pa zavoljo njega samega!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar