Lojze je hotel začeti z obhajanjem petih prvih sobot v domači župniji 2. januarja 1943. Poglejmo, kaj je o tem napisal eno leto po njegovi mučeniški smrti Božji služabnik Anton Strle v knjigi »Lojze Grozdè, Mladec Kristusa Kralja« (Ljubljana 1944, str. 111–114):
»Drugi dan – na sv. večer – so mogli vsi [dijaki, gojenci Marijanišča v Ljubljani] oditi na počitnice. Tudi Lojze je šel. Bil je zelo resen, nekam zamišljen in malo je govoril.
Ko se je poslavljal od gospoda ravnatelja, ga je ta opozoril: »Glej, da ne boš šel domov, če bi bilo nevarno. Boš pazil na to? – »Bom,« je kratko dejal. S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi Božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot […]
Želji po domu se je pridružila nova, še močnejša misel: apostolat. Vsak dan je šel k sv. maši [ko je bil pri prijatelju v Podtaboru pri Strugah] in bil kakor navadno tudi pri sv. obhajilu. Po zahvali je vselej prebral kak odlomek iz 'Hoje za Kristusom', da bi čez dan živel iz večnostnih misli Kempčanovih. Po maši se je razvnemal: 'Kako dobra je vaša župnija! Toliko ljudi ob delavnikih pri sv. obhajilu. Pri nas pa ni tako. Pri nas bo treba še veliko dela. Bog ve, koliko ljudi bo opravljalo pet prvih sobot?' Brž je delal načrte, kako bo v domači župniji čim več storil za uspeh prvosobotne pobožnosti.
V nedeljo 28. decembra je Lojze za pripravo na prvi petek in obenem za novo leto ter za prvo soboto v mesecu opravil sv. spoved. Saj je sploh imel navado, da je bil vsako drugo sredo pri spovedi, ker je hotel na evharistični dan v tednu, v četrtek, sveto obhajilo sprejeti posebno lepo pripravljen. Naslednji dan se je odpeljal s sanmi, s katerimi je šel prijateljev brat v Ambrus, in se ustavil za en dan pri prijateljevih sorodnikih. Takoj je šel v cerkev, da si jo ogleda in naredi obisk sv. Rešnjemu Telesu. – Čez dan je pomagal pri sekanju drv. Na novega leta dan se je s sanmi odpeljal v Stično, kjer je opravil spravno pobožnost prvega petka. Zadnjikrat v življenju! To je bila obenem njegova sv. popotnica […]
Iz Stične se je odpeljal z vlakom do Trebnjega. Tam je že pozno popoldne prisedel na voz, ki je bil na poti proti Mirni. Na Mirni so voz obstopili partizani in Grozdeta že ob vstopu v vas prijeli. Odpeljali so ga v gostilno 'pri Koračinu', kjer se je vršilo prvo zasliševanje. Začelo se je že nekoliko temniti. Okoli šeste ure so ga nekaj časa imeli v gostilni pri Vidmarju. Pripovedujejo, da so ga tu slekli in tepli. Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse. Zvečer so hodili po hišah in vabili na 'veselo igro', kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb najdenega trupla. Morda bi bilo mučenje trajalo še dalj časa, če bi ne bilo prišlo povelje, da mora vse moštvo nemudoma oditi na Primskovo, kjer je bil napad. Zato so Grozdeta odvlekli v gozd. Dolgo ni bilo mogoče zvedeti, kam so spravili njegovo truplo, čeprav so otroci dobili naročilo, naj ga skrbno iščejo.«
Dijak zadnjega razreda klasične gimnazije Lojze Grozde, ki je imel namen, da bo širil prvosobotno pobožnost v domačem kraju, jo je začel s svojo mučeniško smrtjo in jo nadaljeval pri svoji Materi Mariji in troedinem Bogu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar