Z duhovniki v Sankt Peterburgu (11)

Naložili smo se nazaj na avtobus in se peljali ob otoku. Na naši desni strani je bila velika zgradba iz rdeče opeke. Bil je muzej artilerije. Že zunaj ob njem je bilo polno raznih vrst topov in drugega težkega orožja. Celo cel tovornjak z raketo je bil razstavljen ob cesti.

Ustavili smo se pred veliko prenovljeno stavbo. Nasproti nje je bil majhen park z velikim kipom carice Katarine. Imeli smo kakšno uro prostega časa. Silvo nam je dejal, naj si poiščemo kakšno restavracijo in si kupimo kaj za kosilo. Mala skupina duhovnikov nas je šla kar naravnost po ulici. Kam daleč nismo imeli namena hoditi, ker ne bi bilo prav priročno, če bi se izgubili. Našli smo nekaj gostilni podobnega. Usedli smo se in naročili nekaj pijače in jedi. Cene niso bile pretirane, za nas dokaj ugodne. Naročil sem si pico. Bila je dobra in ni mi bilo žal, da sem tako naredil. Potem smo klepetali in se pogovarjali o tem, kar smo videli. Čas, ki smo ga imeli na razpolago, je hitro minil. Počasi smo se odpravili nazaj na dogovorjeno mesto.

Prišel je drug avtobus, saj je oni prvi imel dovoljenje, da vozi samo dopoldne. Tega nisem mogel razumeti. Toda nisem si razbijal glave s tem. So pač tako uredili. Za nas je pomembno, da bomo pravočasno na mestih, kjer bi morali biti.

Moja skupinica je prišla malo prej. Bili smo prvi. Čakali smo in opazovali, kako so iz različnih strani prihajali naši sobratje duhovniki. Gotovo bi vsak lahko povedal kratko zgodbico o prigodah tiste ure, ki smo jo imeli na razpolago.

Silvo se je dogovoril, da bomo obiskali rusko katoliško župnijo. Izstopili smo iz avtobusa in šli nekaj deset metrov peš. Ne, ni bilo videti, da smo pred cerkvijo. Toda dejali so, da smo že pred vrati. Spet je bil vhod skoraj popolnoma enak, kot drugi vhodi na ulici. Nad vrati je bilo napisano: Te, Deum, laudamus. Torej, tebe, Boga, hvalimo in še letnica 1998. Cerkev je bila brez zvonika. Le kupola se je dvigala nekoliko nad ostali del stavbe. Tudi majhen križ je bil na vrhu kupole. Drugače pa ni bilo moč opaziti, da je to cerkev. Mogoče so prav zato gradili tako, da bi ostali čim bolj neopaženi. Tudi cerkev, v kateri smo zjutraj maševali, je bila na zunaj čisto neopazna. Ni imela zvonika. Tudi nobenega zvonjenja nisem slišal.

V cerkvi nas je pričakal nasmejan župnik. Silvo nam je rekel da je po rodu Poljak. Tu v Rusiji je že dolgo in se trudi, da bi z vsem srcem skrbel za katoliške kristjane. Koliko jih je, ne vem točno. Mogoče nam je bilo povedano, a sem premalo sledil. Vem samo to, da je cela Rusija razdeljena na tri škofije. Cel evropski del je samo ena škofija. Prvotno je imela sedež v Sankt Peterburgu. Kasneje pa so sedež nadškofije, ki je tudi sedež metropolije, prenesli v Moskvo. Zato je tista cerkev, kjer smo zjutraj maševali, danes samo konkatedrala. Se pravi sedež nadškofa in metropolita, kadar pride v ta del svoje ogromne škofije.

Že na prvi pogled se je videlo, da je duhovnik z vsem srcem. Prižgal je vse luči in nam razložil nekaj o župniji in cerkvi. Zaposlen sem bil s fotografiranjem, zato sem na začetku malo manj poslušal. Vesel sem bil, da lahko mirno fotografiram tudi s stojala. Govoril je rusko, Silvo pa nam je prevajal. Cerkev je posvečena svetemu Stanislavu. V prezbiteriju je velika slika tega svetnika. Upodobljen je, ko daruje sveto mašo, ravno v trenutku povzdigovanja. Visoko dvignjeno drži posvečeno hostijo. Pred njim pa se iz keliha dviga Jezus, kakor da bi bil na razpelu. Razpelo samo pa ni upodobljeno. Jezus je ves obdan z sijem svetosti. Slika jasno pripoveduje, kako je vsaka sveta maša živo ponavzočenje Jezusove kalvarijske daritve. Jezus se za nas ponovno daruje, kot se je daroval za nas na križu. Na strani ob svetniku pa je še mitra in pastirska palica, kar pomeni, da je bil tisti svetnik škof.

Cerkev je bila videti precej sveže prenovljena. Pobarvana je bila v svetlo oker barvo, vse drugo, kar je nakazovalo slope in stebre, pa je bilo belo.

Oltarna miza je bila tako oblikovana, da je bil spredaj v sredi križ, na vsaki strani križa pa dve tabli z rimskimi številkami. To sta dve tabli postave, ki ju je prejel Mojzes na gori Sinaj. Zanimivo je, da je na vsaki tabli napisano po pet številk, pet božjih zapovedi. Običajno jih umetniki tako upodabljajo, da so na prvi tabli tiste tri zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, na drugi pa tiste, ki urejajo medsebojne odnose med nami ljudmi.

Ob strani prezbiterija sta bili dve veliki sliki v enakih pozlačenih okvirih. Levo sveti Janez Pavel II., desno pa sveti Maksimilijan Kolbe. Pod sliko svetega Janeza Pavla je lep relikviarij v podobi njegovega doprsnega kipa. Ves je pozlačen, na desni stani na prsih pa je malo okroglo okence, v katerem so relikvije svetega papeža.

Čisto na levi strani je stranska kapela, posvečena Materi Božji. Na prvi pogled je videti kot neke vrste muzej. Na stenah je vsaj sedem velikih pokončnih vitrin v obliki slike. V njih je polno ogrlic, rožnih vencev in različnih kosov nakita. Kot nam je župnik povedal, so to darovi hvaležnih kristjanov, ki so bili na Marijino priprošnjo uslišani.

Ta kapela je nekaj posebnega, saj ima Marijo v oltarju trikrat upodobljeno. Slike so ena čez drugo. S pritiskom na gumb, se ena umakne, da se pokaže druga, ki je za njo. Prva podoba prikazuje kronanje Device Marije. Bog Oče in Bog Sin sta na sliki prikazana v duhovniških oblačilih, kakor dva mogočna škofa s kronama na glavah. Oba sedita. Marija kleči med njima, oba ji na glavo polagata dragoceno krono. Sveti Duh pa plava nad Marijo v podobi srebrnega goloba. Okoli slike je napis: Raduj se, Devica Marija, sedež presvete Trojice. Drugo Marijino podobo sem zamudil in je nisem videl. Tretja pa je šönštatska trikrat čudovita Mati Božja. V malem lesenem tabernaklju pa je lep relikviarij. Narejen je kot monštranca, ki je oblikovana kot plamen, ki se s petimi zublji dviga v višavo.

Cerkev je drugačna kot običajno. Skoraj bi lahko rekel, da ima obliko grškega križa, pri katerem so vsi štirje kraki enako dolgi. Prečni krak je pri tej cerkvi nekoliko ožji, tako da nima stranskih oltarjev. Desno in levo od oltarja sta kipa Jezusovega in Marijinega Srca.

Prijazna cerkev, ki je najbrž dovolj velika za to župnijo. Koliko je katoliških župnij v mestu, ne vem. Najbrž je kar nekaj katoličanov.

Župnik nas je opozoril tudi na velik trak, ki je kot zastava visel ob oltarju. Na njem je upodobljenih precej ljudi. Možje in žene. Med njimi v največji sliki škof in nekaj duhovnikov. Povedal nam je, da so to njihovi mučenci, ki so za vero in zvestobo Kristusu prelili svojo kri in bili umorjeni. Kolikor sem razumel, teče za njih tudi postopek, da bi bili razglašeni za blažene.

Spominska plošča v obliki plamena ima upodobljenega svetega papeža Janeza Pavla II. Narejena je bila leta 2005, postavili so jo papeževi rojaki. To pomeni, da je v mestu tudi nekaj Poljakov, ki se zbirajo v tej cerkvi.

Ob strani je še mali oltarček svete Filomene. Poleg tega sta v cerkvi še kipa fatimske Matere Božje in lurške Matere Božje in še Mala Terezija je našla svoj kotiček čisto zadaj pri vratih.

Pri izhodu iz cerkve smo se dobremu župniku zahvalili, da smo se smeli srečati in da nas je tako velikodušno sprejel. Dali smo mu nekaj malega, da bo lažje skrbel za njemu zaupano svetišče.

Zunaj je bil lep dan. Po zraku je plavalo polno nekih muck, kot bi cvetela neke vrste vrba. Mali kosmiči so plavali po zraku in tudi po tleh jih je podil veter sem in tja. Mogoče je to podobno drevo, ki sem ga videl odcvetati v Italiji, ko smo fotografirali ptice. Najbrž je tam na severu toliko kasneje, saj so zime bolj dolge in pomlad kasneje požene ključe do korenin.

p. Branko Petauer