Razmišljanje ob Pravilu sv. Benedikta

Pravilo se začne z značilno besedo: »Poslušaj!« Koga naj poslušamo? Predvsem Boga, njegov glas. Če hočemo razločno slišati Božjo govorico, moramo pripraviti svoje srce, iz njega odstraniti vso navlako, da bomo sposobni sprejeti Božjo besedo in po njej Boga samega. Bog nam govori po Svetem pismu, po Božjih in cerkvenih zapovedih, po vesti, po predstojnikih, po notranjih navdihih Svetega Duha, po okoliščinah …

Sv. Benedikt nas spodbuja, naj odpremo svoje oči Božji svetlobi. Bog ni samo Beseda, ki nam je v Kristusu na najbolj jasen način spregovorila. On je tudi Luč. Za varno pot skozi življenje potrebujemo Božjo Svetlobo. Tako bomo postali luč.

Za lepo in srečno življenje v vsaki skupnosti je nujno potrebna medsebojna ljubezen. Sv. Benedikt se zaveda, da se vsaka prava ljubezen do bližnjega začne s spoštovanjem do njega. V spoštovanju do njega naj bi naravnost tekmovali, saj smo vsi otroci istega nebeškega Očeta, bratje in sestre Jezusa Kristusa, templji Svetega Duha, Marijini otroci. Kdor bo imel to pred očmi, mu ne bo pretežko spoštovati bližnjega. Ne bodo ga pri tem motile njegove telesne in značajske slabosti, saj smo z njimi vsi obremenjeni. Bližnje moramo sprejemati take, kot so. V luči vere bomo prenesli nam še tako nesimpatičnega človeka. Srečni bomo takrat, kadar bomo skrbeli za srečo drugih. Važno je, da prispevamo svoj delež in da ljubimo prvi, čeprav nam bližnji ne bo (takoj) vračal naše ljubezni. V vsakem človeku je nekaj dobrega, za vsakega je šel Jezus na križ. Če kdaj pride do spora, je prav, da upoštevamo naročilo sv. Benedikta: »S sprtim se spravi pred sončnim zahodom!«