Frančiška je resnično Božja lučka. Z njenim zgledom pogosto
spodbujam bolnike, ki težje izrekajo svoj zgodi se ob spremembi okolja.
Frančiška je večino življenja preživela na kmetiji. Ker je bila zelo ubogljiva,
se je oče z njo rad pohvalil in pred ljudmi povedal, da je »zlata dušica«. Seveda je bilo treba
na kmetiji trdo prijeti za vsako delo, zato sedaj, ko ji v Domu starejših vsi
strežemo, sama pogosto ponavlja, da ji
še nikdar ni bilo tako lepo. Kadar jo pridem iskat, da bi jo zaradi
težke hoje peljala kar z invalidskim vozičkom, se razveseli kot otrok, da se bo lahko peljala. Ker se težko
obuje, ji je treba obuti copate, poiskati jopico … Nikdar ne pozabi besedice hvala. Med potjo v
kapelo pogosto skupaj kakšno zapojeva. Največkrat kar Sveti angel, varuh moj,
in najin duet mnoge prebudi, da se nama pridružijo ali pa vsaj prijazno
nasmehnejo in veselo pomahajo. V kapeli je njena molitvena drža z dvignjenimi zravnanimi dlanmi kot kakšen angel na
oltarju in je mnogim obiskovalcem v navdih. Ko ji je sv. Miklavž
prinesel malo račko, se je je izredno razveselila in vsak dan, ko odideva v
kapelo, mala račka pristane na postelji in čuva posteljo, Frančiška pa ji smeje
pomaha.
Kadar med potjo v kapelo srečava kakšnega invalida z
žalostnim obrazom, ga Frančiškina
vedrina hitro razvedri in rada prizna, da je postala takšna kot kakšen »razvajen otrok«, ki mu vsi strežejo.
Lučka Frančiška s krotkim in
ponižnim srcem vse sprejema kot dar, iste okoliščine pa kdo drug, ki nima takšnega srca,
sprejema kot veliko breme. Srce lučke Frančiške je polno vere, upanja in
ljubezni.
Mojca
Ni komentarjev:
Objavite komentar