Sveti Anton Padovanski z Zdenske Rebri

Obroči! Zagledala sem jih razvrščene po stari preprogi sredi bolšjega trga. Ne da bi jih iskala. Nikoli nisem pomislila, da bi bilo sploh še kje mogoče kupiti rinke, kot smo rekli železnim obročem na štedilniku. Očetu je naš stari štedilnik veliko pomenil. Ali bolje ogenj, ki je gorel v njem. Morala sem skrbeti, da je gorel noč in dan. Nobena druga toplota mu ni bila po volji. Spominjam se noči, ko sem se zbujala brez budilke, na nek notranji ukaz, in sem v temi tipala po stopnicah: ena, dva, tri … osem, podest in nato spet: ena, dva … osem. Zgodilo se je, da sem se uštela in zgrmela v prazno, ter si razbila glavo, zvila koleno, a ogenj sem še vedno pravočasno ujela, da ni umrl. Toda štedilnik je bil star in plošče na njem razpokane. Obroči, na katerih so svoj čas stali lonci med kuho, in smo jih umikali, če smo želeli, da bi hitreje zavrelo, so bili obrabljeni. Najhuje je bilo s srednjim obročem, ki je bil podoben votli polkrogli s premerom kakih 5cm. Bil je tako ožgan, da se je komaj še obdržal sredi obročev. Dostikrat je zdrknil v ogenj, a smo ga vedno našli. Nekega dne pa ga preprosto ni bilo več. Oče je bil zelo nesrečen. Kaj bi takrat dala, da bi bilo mogoče kje dobiti nove obroče! Tolažila sem ga, da ga bomo že kako našli do prihodnje zime.

Toda oče je imel še eno muho. Če je kako reč založil in je ni takoj našel, je ugotovil: »Ukradli so jo. Pa bo že sv. Anton Padovanski z Zdenske Rebri poskrbel, da bo prišla nazaj.« Oče je bil čevljar. Ko je bil še vajenec, sta z mojstrom vsako leto prodajala čevlje na velikem sejmu pri sv. Antonu na Zdenski Rebri. Zato je imel tega svetnika do smrti zelo v čislih. Ko se je pogrešan predmet čez čas našel, je zmagoslavno ugotovil: »So že nazaj prinesli. Sv. Anton vse uredi.«

Prav tako je bilo z obročem: »Ukradli so ga.«

»Kdo neki?« sem protestirala.

»Dobro vem, kdo. Videl sem, kako ga je dal v žep.«

»Le kako bi lahko dal vroče železo v žep?«

Moje oporekanje je očeta ujezilo in ni maral več govoriti o tem. Samo užaljeno je zamahnil z roko: »Bo že sv. Anton z Zdenske Rebri poskrbel, da ga bo prinesel nazaj.«

Bilo je več kot jasno, da žarečega obroča ne bi ukradel prav nihče pod božjim soncem, še najmanj pa človek, na katerega je namigoval oče.

Preden je bilo zime konec, je oče umrl in ogenj v njegovem štedilniku je za zmeraj ugasnil. Na pomlad sem začela brskati po vrtu in v kupčku pepela, ki sem ga pozimi stresla na gredico, zagledala pogrešani obroč. Vzela sem ga v roke in se zjokala. Tedaj pa se je v zvoniku oglasil mrtvaški zvon. Že čez nekaj minut je prišlo do mene sporočilo, da je povsem nepričakovano umrl mož, ki je očeta obiskal tistega dne, ko je izginil obroč. Sveti Anton Padovanski je uredil stvari za ta in za oni svet.

Valerija Ravbar