Molitev je
dejanje vere; molitev brez vere postane slepa, vera brez molitve pa razpade
(kardinal Joseph Ratzinger).
Novinar je
vprašal mater Terezijo, kaj misli o
bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju:
»Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati.«
»Kako pa naj
postanem veren?«« je vprašal novinar.
»Molite!«
»Ne znam moliti.«
»Potem bom pa jaz
molila za vas, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor
dotik. V naše življenje prinaša delček Božje resničnosti.«
Upokojeni
mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, je zapisal, kako je
kriza molitve povezana s krizo duha molitve in duha vere: »Molitev ni v krizi
zato, ker je danes v krizi molitev rožnega venca, pobožnost križevega pota,
češčenje Srca Jezusovega, litanije in podobno, temveč so vse te pobožnosti v
krizi, ker je v krizi duh molitve, duh vere ali osebna vera, s katero naj bi
bilo prežeto kristjanovo življenje. To pomeni, da prenove molitve ne bomo
uresničili s tem, da kličemo k eni ali drugi ustaljeni pobožnosti, ali da jo
preprosto odpravimo in na njeno mesto postavimo novo, današnjemu človeku in
času bolj primerno, ampak moramo prenoviti človekovega duha, duha vere, ki bo v
sebi in okrog sebe zagledal in doživel Boga kot tistega, ki oblikuje njegovo
bit, ki spremlja njegovo rast v človeškosti, svobodi in občestvu z drugimi, ki
človeka vedno in povsod nagovarja, pričakujoč njegovega odgovora.«
Pri nevernih in
brezbrižnih ne moremo računati s pravo in redno molitvijo. Ker pa človek v
svojem življenju pogosto niha med vero, brezbrižnostjo in nevero, so tudi pri
takih možne občasne molitve, zlasti takrat, kadar so v večji stiski.
Kdor resnično
veruje, ta je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez
molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej mati molitve.
Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. V življenju danes večkrat ni
tako, za odnos med vero in molitvijo pa kar velja. Velja pa tudi obratno: Povej
mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera. Če bomo
rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v molitvi, bomo
napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom. Tudi pri molitvi
gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj razodeva. Molitev
je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz.
Kako je to res,
kaže tudi izjava duhovnika o svojem
nekdanjem župniku: »Kot otrok, študent in bogoslovec sem se srečeval z
raznimi duhovniki, ki so bili moji župniki. Vsak je po svoje vplival name, a
prav posebno dobro eden izmed njih. Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi,
poleti in pozimi, kako premišljuje in pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila
zame močna spodbuda in več kot vsaka pridiga.«
V Boga v polnem
pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav
tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Vsa verstva
poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del.
Kakšen pomen ima dobra molitev za našo vero,
lepo pove v razpravljanju o molitvi sv.
Janez Krizostom: »Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o
Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo
in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in
hoče piti, tako hrepeni duša po Božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in
prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.
Molitev je kot
častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova
hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu
je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja Božja milost
...
Če Bog komu
nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je
nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem
hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.«
Vsa dejavnost
človeka pri molitvi je sodelovanje z
milostjo, ki jo Bog podeljuje vsakemu v zadostni meri. S pomočjo Božje
milosti človek začne molitvi, z njo v molitvi tudi vztraja. Po molitvi se
utrjuje v veri, po njej v veri tudi vztraja do konca.
Kdor se za vero
nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo pridružil celo
nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju,
ki pravi, da je moliti sramotno. Znani konvertit dr. Alexis Carrel mu odgovarja: »Resnično ni prav nič sramotno
moliti kakor ni sramotno piti ali dihati. Človek tako nujno potrebuje Boga,
kakor potrebuje vodo in kisik.«
Globoko v
človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal Boga. Že Mojzes je prosil Boga: »Daj mi, prosim,
videti svoje veličastvo!«
Bog mu je
odgovoril: »Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom
pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek
me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,18–20).
Mojzes je po
slikovitem izražanju Svetega pisma Boga gledal v hrbet, ne v obličje (prim. 2
Mz 33,21–23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne
hrbta, kakor ga ima človek. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je
prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus
je rekel apostolu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso
videli, a so verovali!« (Jn 20,29).
Apostol Filip je želel, da bi Jezus
apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: »Kdor je videl mene, je videl
Očeta« (Jn 14,8s).
Gledanje Jezusa
je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečevanju z
Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so
apostoli najprej spoznavali le Kristusa kot človeka.
O Jezusovem
razodevanju Očeta pravi apostol Janez:
»Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je
pripovedoval o njem« (Jn 1,18).
Z vsem svojim
bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po
molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.
Težavo, ki jo v
svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi lahko izrazili z
vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje
mislijo, da je Bog daleč in da se zanje ne zmeni; da je tujec, ki ga ne
potrebujejo. Z njim se nimajo kaj pogovarjati, zato ne čutijo potrebe po
molitvi. Čisto nekaj drugega je med fantom in dekletom; nikoli jima ne zmanjka
snovi za pogovor. Med prijatelji tudi ni zadrege za besede.
Andreja razodeva, kako njeno molitev
razjeda dvom: »Včasih, kadar molim,
čutim mir, notranjo ubranost, predanost. Molim. In med molitvijo se mi poraja
misel 'molim', 'koga molim? Kaj pa, če vse to sploh ni res? – Je, dokazi iz
narave nam povedo, da je res. In molim naprej. A nad mano leži temno
pregrinjalo – moj dvom ...
Rada bi znala
moliti. Rada bi se znala dolgo pogovarjati z Bogom! Saj mu imam vendar veliko
povedati!
Na letošnji
božič, med devetdnevnico, se nisem pripravljala z obiskom maše, ker je bilo to
nemogoče, pač pa sem se pripravljala z molitvijo večernic. Včasih sem si psalme
prepevala. Pa me je velikokrat prešinilo: »Glej, tukaj si. Ob siju sveče vidiš
svojo sobo. Razmetano, vsakdanjo, tvojo ... Kje je Bog? Ali obstaja? ...«
Včasih pa me prešine popolna gotovost, nedvoumnost. Takrat mislim, da sem
globoko verna.«
Dvomi, ki se vsiljujejo med molitvijo,
so večkrat čustvene narave. Treba jih je zavračati in prezirati kot skušnjave.
Treba je obujati vero in z voljo moliti, čeprav nam ne gre, kakor bi radi. Če
se bomo sami potrudili, nam bo Bog v obilnejši meri pomagal.
Bog je duh in ga
zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega ni bitje poleg
drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh stvari. Če
rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in da nikakor ni
naš neznanec.
Vera nam Boga približa, kakor nam
oddaljene predmete približa daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas
nevidni Bog vidi in neslišni Bog sliši.
Sv. Pavel pravi, da Bog »ni daleč od
nikogar izmed nas. Kajti v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27s).
Ko je indijski
mislec in voditelj Mahatma Gandhi
odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal: »Molitev je moja
duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma sem se izročil
Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil popoln mir. Naj bom
v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me ubogajo ali bijejo,
naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši izmed vseh
ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča molitev je
mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima molitve nikoli
dovolj.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar