Sredi 19. stoletja je bil vodja kobilarne konjeniški general
Karl Grünne. Ko je zbolel
za jetiko, je iskal zdravja na sprehodih po kraških gmajnah in hrastovih
gozdičih. Zaobljubil se je, da bo v bližnji vrtači postavil oltar v čast
Mariji, če ozdravi. Držal je besedo in dal narediti čudovito kapelico.
Polkrožna niša je vklesana v živo skalo, zapirajo jo kovana vratca. V vdolbini
stoji kip Lurške Matere Božje. Pred nišo je oltarna miza.
Z dna vrtače do kapelice vodijo kamnite stopnice.
Povejmo še, da je bila Lipica, preden je v 16. stol.
postala cesarska kobilarna, poletni dvorec tržaških škofov. Zato sta bili v
sklopu stavb tudi kapela in kaplanija. V tistem času je bil kaplan v Lipici
Edvard Legat, ki je tudi blagoslovil Marijin kip. Legata omenjamo zato, ker se
je rodil v Višnji gori (12. 3. 1848), kjer je bil njegov oče zdravnik. Očetov
brat Jernej Legat pa je bil tržaško-koprski škof in je verjetno zato Edvard
dobil službo kaplana v Lipici. Pa omenimo še eno slavno ime. Nečakinja kaplana
Edvarda je bila prva slovenska šolana igralka – Marija Vera. Po zgodnji smrti
staršev jo je vzel k sebi v Lipico in poskrbel za njeno izobrazbo.
V prejšnjem stoletju ter vse do 2. svetovne vojne so
ljudje, predvsem s tržaškega, množično romali k Mariji v to lipiško dolino, ki
je slovela po čudežnih ozdravitvah. Za časa Jugoslavije so ta romanja
prenehala, po osamosvojitvi Slovenije pa so jih spet obudili. Maše v Dolini so
ob vseh večjih Marijinih praznikih.
Na kovana vrata ljudje obešajo rožne
vence. Vsak rožni venec pomeni eno uslišano prošnjo. Mnogi pa se zahvalijo le s
svečo, rožami ali molitvijo na stopnicah pred kapelico.
Marija moli roženkranc
Zvonovi vabijo k službi božji, kličejo k
molitvi, merijo čas, naznanjajo praznike, se oglašajo ob nesrečah in smrti.
Pomembno za vsak zvon je,
da ima dober glas. Malo bolj vešči poslušalci kmalu ugotovijo, da se zvonovi
med seboj razlikujejo po barvi glasov. Nekateri zvenijo svetlo, veselo, skoraj
razposajeno, drugi bolj otožno in preudarno. Na glasovno lepoto zvona vpliva
več dejavnikov: teža, kvaliteta materiala, iz katerega so vliti, pa tudi
njihovo število. Zato sosedje prepoznajo glas svojih zvonov in so ponosni
nanje. Za potrebe vojskovanja so med 1. svetovno vojno pobrali po naših
zvonikih večino zvonov in jih prelili v topove. To je ljudi zelo prizadelo.
Čeprav so potem med vojnama večino zvonov nadomestili z novimi, so bili ti
slabše kvalitete in so odzvanjali drugače. Na melodije posameznih zvonov so si
tekom stoletij ljudje omislili tudi besedila, največkrat zbadljiva. Zvonovi pri Sv. Marjeti v Malem Črnelu so baje peli:
»Sam ilovc, sam ilovc ...« Zemlja, na kateri stoji vasica, je namreč ilovnata
in zaradi blata, ki je bilo nekoč značilno za črnelske poti, so ji celo rekli
Sv. Marjeta na Ilovcih. Prebivalcem izpod zvona Sv. Tomaža v Spodnji Dragi so
okoličani zafrkljivo rekli Draški zamaški, pa je menda tudi njihov zvon pel:
»Draški zamaški, draški zamaški …« Vse pesmice zvonov, tako pri nas kot drugod
v Evropi, kar ji poznam, so zbadljive. Čisto drugače pa so se oglašali zvonovi
pri Marijini cerkvi na Muljavi. Poleti 1884 je objavljal v časopisu Slovenec
bogoslovec Andrej Adamič (1860 Muljava – 1888 Stična) potopis Iz Brezja do
Zatičine. V njem piše o muljavskih zvonovih takole: »Eden je bil vlit 1651,
drugi pa 1668, tretji ima letnico 1806. Zvoné tako lepo miloslovesno, pravijo
ljudje, da jih nihče ne more prehvaliti. Kadar se vsi trije glasé,
pripovedujejo sosedom
: 'Marija moli roženkranc, Marija moli
roženkranc …' in jih opominja, naj ga še oni molijo.« Kdo ve, ali zvonovi, ki
se danes oglašajo v muljavskem zvoniku, še razglašajo Marijino ime?
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar