VALERIJINE VRSTICE Sinička sv. Frančiška

V našem otroštvu je sneg zapadel še enkrat bolj visoko kot dandanes in mrzlo je bilo mnogo bolj kot je zdaj, kajti takrat smo bili otroci slabo oblečeni in obuti. Pa tudi poti od vasi do vasi so bile slabo splužene. Franci je imel iz šole do doma dobro uro hoda. Dokler je imel družbo, je bilo prijetno, a na zadnjem delu poti je ostal sam. Bolj kot se je bližal domači vasi, slabša je postajala gaz. Komaj se je lovil. Potem pa ga je začel žuliti čevelj. Že je mislil, da ne bo mogel več naprej, ko se je v gazi pred njim nenadoma pojavila sinička. Ni opazil od kod je priletela, saj ni bilo nikjer nobene hiše ali drevesa. Ptiček se dečka sploh ni bal, ampak je veselo skakljal po gazi. Franci mu je zavzeto sledil. Ko je že mislil, da ga je dohitel, je ptiček odfrčal malce naprej Toda odletel ni. Deček je povsem pozabil, da ga žuli čevelj. Mislil je samo na siničko in kar na lepem sta se znašla na domačem dvorišču. Tu je zagledal mater in ji hotel pokazati ptička, a tega ni bilo nikjer več.

»To je bila sinička sv. Frančiška. Tvoj zavetnik jo je poslal iz nebes, da te je zamotila in si pozabil na žulje.«

Povedala Terezija Markovič, Malo Črnelo, roj. 1921