Betka Smolej o izkustvu smrti v cerkvi Žalostne Matere Božje v Stični

Bilo je 13. septembra 1987 v cerkvi v Stični. Zame je bil najbolj pomemben dan v tem letu. Ne vemo ne ure ne dneva, kdaj nas pokliče Gospod Jezus domov k Očetu. Kako prijetno in lepo mi je bilo, ko sta dva angelčka odnesla mojo dušo naravnost Mariji in Jezusu v naročje, na oltar Žalostne Matere Božje! Visoko na oltarju sem se počutila varno, srečno, blaženo pri Mariji in Jezusu. O, kako mi je bilo lepo! O tej sreči in blaženosti nimam besed, da bi znala opisati, in ne povedati, kako mi je bilo lepo. Ko gledam ljudstvo z oltarja, kako premalo se zavedajo, da so pri sv. maši – Jezusovi daritvi. Zaverovani so v svoje probleme in mislijo na svoje težave, to ni poglobitev v Jezusovo daritev.

Videla sem tudi svoje telo, ki je ostalo na stolu. Kako telo nič ne pomeni, le duša je vse, če je čista, ker se v trpljenju očiščuje. Videla sem tudi gospo Ugolino in Tončko Peterlin, ki sta me tresli, z vodo močili, da sta me nazaj priklicali, na ušesa govorili: »Dihaj, dihaj,« da naj diham; gledali moj mrliški obraz. Oh, kako sta mi delali razne terapije, da sem se mogla povrniti nazaj na to ubogo zemljo in zopet se je začelo trpljenje, hude bolečine. Kolikor je bilo mogoče, sem to skrivala pred ljudmi, ker bolnik ni dobrodošel, češ, doma naj bo. Le v nebesih je moj dom, le tam, kjer srečna bom, pri Jezusu in Mariji prepevala bom. Za vas vse pri Bogu bom prosila, da zvesti Njemu bi ostali vse življenje do konca dni.

zapisal Pepi Dragar po Betkini pripovedi