Nekega dne sem opazila, da ima Marija povešene oči, a ko sem prišla
bliže, me je pogledala. Ko sem šla nekoč zopet k njej, me je prešinjalo
veselje, da sem skoraj tekla. Videla sem, da se je z nasmehom obrnila k meni.
Obstala sem pred kipom. Marija je bila kot živa in nepopisno lepa. Čutila sem
nepopisno notranjo srečo. Priporočila sem ji vse, kar mi je prišlo na misel,
ljudi in potrebe. Sedaj me Marija vedno gleda. A je žalostna. Zdi se mi, da ima
solze v očeh. Nekaj mi je reklo, da me je prišla opogumit.
Kati
Ni komentarjev:
Objavite komentar