PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (2) Gospodova mati

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In vstopil je k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril in rekel: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Pri Bogu ni namreč nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje (Lk 1,26–38).

Neki govornik je moral napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole je začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra Velikega, ne pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«

Tako tudi o Mariji največ povemo, če naglasimo, da je Božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Marija je bila od vekomaj od Boga izbrana in določena za Božjo mater. V tej milosti je prejela in skozi vse življenje prejemala vso potrebno Božjo pomoč. Ob še tako veliki osebni svetosti nikoli ne bi mogla postati Božja mati, če je Bog sam ne bi odbral za to edinstveno odliko. Danes ne bi o njej razmišljali ne peli pesmi ne zidali cerkva in ne imeli največjih romarskih krajev njej na čast. Odbranost za Božje materinstvo izražajo besede: »Gospod je s teboj,« ki jih je angel izrekel pred Marijino privolitvijo. Gospod je bil z Marijo že od vekomaj, že takrat, ko je bila Marija še v Božji zamisli.

Vse Marijine odlike so bile naravnane na dar Božjega materinstva in na Marijin svobodni sprejem tega materinstva, na njen 'zgodi se'. Vse prejšnje Marijino življenje je bilo priprava na njeno privolitev, da postane Božja mati. Marija je bila vedno na razpolago Bogu. V tej splošni pripravljenosti je bila že od začetka vključena tudi pripravljenost, da postane Božja mati, čeprav ji je bilo to poslanstvo še nepoznano.

Ker je Marija Božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s poveličanim telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

Legenda pripoveduje: Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, si je Eva izprosila od keruba, da sme od čudovitih cvetlic iz raja vzeti s seboj rožo, vrtnico, za spomin na čudoviti izgubljeni raj. Rožo je posadila. Postala je mati vseh drugih cvetlic na zemlji.

Marija je duhovna roža, spomin na izgubljeni raj. Tako jo imenuje tudi naša stara, verjetno še srednjeveška pesem Lepa si, lepa si, roža Marija. Bila je napovedana že v raju: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,15).

Roža, vrtnica, je kraljica cvetlic, zato je primeren naziv za Marijo. Marija kot Roža skrivnostna presega vse stvari. Roža ima rada samotne kraje, na primer na obronku gozda; tam cvete nepoznana. Kadar jo vrtnar presadi, se hitro prilagodi novim razmeram in razveseljuje človeka. Nazareška Roža skrivnostna je cvetela, ponižna in nepoznana, v tihi nazareški hiši, dokler je nebeški Vrtnar ni presadil v vrt Cerkve, ko je postala Božja mati in mati Cerkve.

Med najlepše slike Matere Božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Jacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.