Misli sv. Bernarda

Torej drži, da se v duši dogajajo take spremembe: Božja Beseda odhaja in prihaja po lastnem izreku : »Odhajam in pridem k vam« (Jn 14,28), in spet »Še malo in me ne boste več videli, in spet malo, pa me boste videli« (Jn 16,16). O malo in spet malo! O dolgotrajni malo! Dobri Gospod, da je malo, praviš, ko te ne bomo videli? Pozdravljena tvoja beseda, moj Gospod: dolgo je, veliko predolgo! Vendar je oboje res: malo glede na zasluženje, dolgo glede na želje. Oboje napoveduje prerok: »Če prihaja počasi, ga le čakaj, ker bo prišel in ne bo odlašal« (Hab 2,3). Kako ne bo odlašal, če bo počasi prihajal, če ne tako, da je z ozirom na zasluženje več kot dovolj, ni pa dovolj glede na želje! Kajti ljubečo dušo nosijo želje, vleče jo hrepenenje, za zasluženje se ne meni, pred veličastvom zapre oči, odpre jih za radovanje, zanaša se na Zveličarja, zaupno se vede do njega, brez strahu in sramu nazaj pokliče Besedo in svojo radost zaupljivo prosi nazaj, z navajeno prostodušnostjo ga imenuje ne Gospoda, ampak ljubega: »Vrni se, moj ljubi,« in doda: »Bodi podoben gazeli in mlademu jelenu na betlehemskih gorah!«

Zdaj pa prenesite malo moje nespameti! Tako, kakor smo se pogodili, vam hočem povedati, kako se meni dogaja v teh stvareh. Ne koristi sicer nič, vendar se vam bom odkril, samo da bi vam koristil; če boste ob tem vi napredovali, se bom potolažil zavoljo svoje nespameti; če ne, jo bom priznal. Priznavam, da tudi k meni prihaja Beseda – v nespameti govorim – celo večkrat. Pa čeprav je večkrat prišla k meni, nekajkrat nisem opazil, da je vstopila. Čutil sem njeno navzočnost, spominjam se, da je bila navzoča. Včasih sem mogel njen prihod vnaprej slutiti; vnaprej čutiti nikoli, pa tudi odhoda ne. Kajti od kod je prišla v mojo dušo in kam je odšla, ko jo je zapustila, ali po kateri poti je vstopila ali izstopila, tega priznam, tudi zdaj ne vem, po izreku: » Ne veš, od kod prihaja in kam gre » (Jn 3,8). Pa ni čudno, saj je on tisti, o katerem je rečeno: » In tvoje stopinje se ne poznajo« / Ps 76,20). Vsekakor ni vstopila skozi oči, saj nima barve; pa tudi skozi ušesa ne, saj ni zazvenela; tudi skozi nosnice ne, ker se ne meša z dihom, marveč z duhom; tudi zraka ni pokvarila, ampak ga ustvarila; skozi grlo prav tako ne, saj ni ne jed, ne pijača; tudi z dotikom je nisem zaznal, ker ni otipljiva. Kod je torej vstopila? Ali morda sploh ni vstopila, ker ni prišla od zunaj? Ni namreč od tistih, ki so zunaj. Pa tudi iz moje notranjosti ni prišla, ker je dobro, vem pa, da v meni dobro ne prebiva. Povzpel sem se tudi nad sebe, a glej, Beseda je bila še više. Pod sebe sem se kot radoveden raziskovalec pogreznil – našel sem jo prav tako tudi tam doli. Če sem pogledal ven, sem ugotovil, da je še onkraj vseh mojih meja, če navznoter, je bila znotraj tudi ona. Spoznal sem, da je resnično, kar sem bil bral: »da v njej živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,29). Srečen je tisti, v komer je Beseda, ki za Besedo živi in mu ona daje gibanje. (74,5).