Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je
zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir
nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa
krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja
razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno
življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi
ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim
tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”
Treba je gledati
onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu
trpljenje in smrt zgubita svoje želo.
V trpljenju je
nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je
zapisal apostol Pavel: “Njim, ki
ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne
nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti
pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj
Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo
objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek
Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.
Tisto, kar je po
Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas
ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne
opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.
Svetniki menijo,
da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala:
“Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim
večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."
Trpljenje je kakor
zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra
zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik
predpiše, nam hoče dobro.
Sveti ljudje vseh
časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da
ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi
mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi
le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”
Spreminjajmo svoje križe v ljubezen do
Križanega!
Križ je tisto, kar
težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji
smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz
ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Če Jezusa resnično
ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel
on. Seveda, z njegovo pomočjo!
Jezus nas vabi: “Če hoče kdo iti za
menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk
9,23).
Pri Tomažu Kempčanu beremo: “Gospod, rad
bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke
dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom
za vse, kar se mi prigodi.”
V bolečini – svoji
in drugih – se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine
sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s
trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.
Sv. Pavel je zapisal: “Meni pa Bog ne
daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem
je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na
svojem telesu” (Gal 6,14.17).
Bl. Henrik Suso je molil: “Gospod, ti
si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj,
kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo
voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil
od tvoje milosti.”
Z Bogom nismo
vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k
svetim Jezusovim ranam: “Če se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim
ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko
moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive
besede.”
Sv. Janez od Križa je zapisal: “Kdor
hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se
imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si
želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.”
Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza
Jezusova vprašala: “Kajne, danes ste spet imeli preizkušnje?” je odgovorila:
“Da! Toda … saj
jih ljubim! … Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!”
“Strašno je, kar
trpite!”
“Ne, ni strašno!
Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli
ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v
naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.”
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar