Prvi priznani čudež v Lurdu

Osemintridesetletna žena Katarina Latapie iz Loubajaca (Francija), kmetica in mati štirih otrok, je oktobra leta 1856 padla s hrasta, ko je nabirala želod za svoje domače živali. Izpahnila je desno roko. Po zdravljenju je desna roka sicer ozdravela, zadnja prsta te roke pa sta ostala ukrivljena in hroma. To stanje je trajalo osemnajst mesecev in v tem času z roko ni mogla delati. Na začetku leta 1858 se je pričelo govoriti o Lurdu, prikazovanjih, čudodelni vodi. Katarina je bila že petič noseča. Kako se bo ukvarjala z dojenčkom?

V noči z 28. februarja na 1. marec 1858 je Katarina začutila, da jo votlina privlači. Zelo hitro se je s svojima najmlajšima otrokoma podala na pot v Lurd, ki je bil oddaljen šest kilometrov. Bil je 1. marec 1858, dan 12. prikazovanja Device Bernardki. Ko je prišla k votlini, je Katarina pričela moliti, čeprav ni bila ravno pobožna. Šla je do konca votline in pomočila roko v kotanjo, napolnjeno z vodo, ki je bila še pomešana z zemljo. Ko je roko potegnila iz vode, je spet z lahkoto premikala oba prsta in je takoj sklenila obe roki v zahvalo Devici.

Katarina je začutila prve porodne popadke. Prosila je Devico, da bi ji naklonila še drugo milost, da bi imela čas za vrnitev v Loubajac, kjer bi lahko rodila otroka. Popadki so prenehali. Odpravila se je domov in ko je prišla v rodno vas, je rodila dečka, kateremu je dala ime Janez Baptist, ki je kasneje postal duhovnik.

Njeno čudežno ozdravljenje je štiri leta pozneje priznal msgr. Laurence, škof iz Tarbesa. Opisani dogodek velja za prvi lurški čudež.

Vir: La depeche