Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE

V 2. številki revije V Materini šoli, decembra 1985, je za uvodnik zapisano, da se je začela polletna priprava na popolno izročitev Bogu po Mariji. Nato sledi:

»Naš cilj je, živeti v svetu cistercijansko duhovnost: moli in delaj! Gre za poglobljeno služenje Bogu in človeku. Tisto, kar že delamo, naj bi delali bolje. Okrog Marije bomo skupaj s cistercijani in z vami, Bernardovi sodelavci, ki se naših mesečnih srečanj ne morete udeleževati, povezani v eno duhovno družino. Molitev vsaj ene desetke rožnega venca (ali križevega pota ali litanij ali hvalnic ali večernic) nas bo k temu spodbujala in nam za to izprosila Božjo pomoč. Tako bomo Marijino šolo razširili v naše vsakdanje življenje.

Nekatere značilnosti cistercijanskega življenja lahko vsaj deloma upoštevamo in uresničujemo v svojem vsakdanjem življenju. Za cistercijane je značilna neka odmaknjenost od hrupa sredi sveta. Samota in molk sta tu posvečena in vodita človeka v osebno poglobitev ter v tesno povezanost z Bogom po molitvi.

Skoraj 900-letno zgodovino cistercijanov povezuje kot rdeča nit Devica Marija. Cistercijani so med našim narodom že od začetka vneto širili njeno češčenje. Ljudi so učili molitev, ki so posvečene Materi Božji. Zato ni nič čudnega, da je prav v Stiškem rokopisu iz 1. polovice 15. stoletja prvič v slovenskem jeziku zapisana molitev Pozdravljena, Kraljica. Cistercijani so zidali Marijine cerkve in oltarje. Slovesno so obhajali njene praznike.

Marija vodi h Kristusu. Cistercijanska duhovnost je po zgledu sv. Bernarda tesno povezana s Kristusom. Glavnega cistercijanskega svetnika pogosto vidimo na slikah ne le skupaj z Marijo, ampak tudi s Kristusom ali njegovim križem.

Cistercijansko življenje je uresničevanje gesla 'Moli in delaj!' Molitveno bogoslužje z vsakdanjo skupno mašno daritvijo je postavljeno na prvo mesto. Duhovno branje je nepogrešljiva vsakdanja hrana. Tako se menih ne hrani le s kruhom sv. obhajila, marveč tudi s kruhom Božje besede. Ročno delo meniha povezuje z naravo, ki človeka dviga k Bogu.

Samostanske stavbe, ki so iz stoletja v stoletje rastle in se razvijale, kakor bi bile živ organizem, tudi vodijo človeka k Bogu. Nastajale so iz vere in vabijo človeka k poglobljeni veri.«

Kdo je bil sv. Benedikt?

Duhhovnost cistercijanov je pravzaprav benediktinska duhovnost. Cistercijani žive po Pravilu sv. Benedikta. Red belih menihov je nastal iz težnje po natančnejšem izpolnjevanju tega Pravila, kakor so ga v tistem času izpolnjevali benediktinci.

Sv. Benedikt, oče zahodnega meništva in prvi zavetnik krščanske Evrope, se je rodil leta 480 v umbrijskem mestu Nursiji v Italiji. Tri leta je v neprestanem poglabljanju v Boga živel v samosti, v votlini. Ko so nekega dne tega puščavnika odkrili pastirji, so začeli k njemu prihajati od blizu in daleč ljudje, da bi jim bil duhovni učitelj in voditelj. Ljubeznivo jih je sprejemal in jim pomagal v duševnih stiskah in težavah.

Začeli so prihajati tudi taki, ki so hoteli popolnoma posnemati Benediktovo molitveno življenje v samoti. Benedikt jih je preskusil in uvedel v meniški način življenja. Okrog svoje votline je ustanovil dvanajst samostanov po dvanajst menihov. Pozneje je s skupino menihov deloval na Monte Cassinu, ki je postal matični samostan benediktinskega reda. Glas o Benediktovi svetosti je privabljal čedalje večje množice. Oznanjal jim je evangelij, jih tolažil in jim bil duhovni voditelj. Na Monte Cassinu je napisal meniško Pravilo, katerega so se mnogi menihi držali po vsej Evropi, benediktinci in cistercijani pa se po njem ravnamo še danes.

Kaj pravi Benediktovo Pravilo o molitvi?

»Preden se lotiš kakega dobrega dela, si z gorečo molitvijo od Kristusa izprosi, da ga on dopolni.«

»Gospoda bomo prosili, naj nam pomaga s svojo milostjo, kajti naša narava je preslabotna.«

»Pogosto se posvečaj molitvi.«

»Svoje prejšnje grehe s solzami in vzdihi vsak dan v molitvi priznavaj Bogu.«

»Iz ljubezni do Kristusa moli za sovražnike.«

Odmevi

»Zelo rad – iz ljubezni do Stične – se pridružim molitvi desetke rožnega venca, če je možno, tudi kot član Bernardove družine« (salezijanec).

»Danes je praznik darovanja Device Marije. Že človeku je lepo kaj darovati; darovati Bogu pa je najlepše! Zgodi se, da kdo naše darilo celo odkloni – kako to zaboli! – Bog ga ne odkloni nikoli! Kako tolažljivo je, da sprejme Bog že človekovo dobro voljo, trud, prizadevanje, da bi zanj in za bližnjega kaj storil! Bog z veseljem sprejme naš še tako majhen dar, da je le dan iz ljubezni, kaj šele, če mu vsak dan podarimo naše srce, da ga oblikuje po svojem Srcu!«

»Moja duša je polna klica Njega, ki ljubi, rešuje, daje moč. Le-to dobivam tudi po molitvi vseh Vas!«