FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji XII. Slovo Frančiška in Jacinte

Čeprav smo se že dodobra pogovorili o tem, kaj so Lucija, Frančišek in Jacinta doživljali neko poletje pred več kot sto leti v daljni Portugalski, sta moja mala nečaka naslednji večer spet prišla na obisk.

»Rekli ste, da se Marija potem ni več prikazovala v Fatimi.«
»Ne, pač pa se je še nekajkrat v življenju prikazala Luciji. Lucija je doživela 97 let in je prebivala v samostanu. Njeno življenje je bilo posvečeno temu, da je čuvala, potem pa obelodanila skrivnosti, ki jih je zaupala Marija.«

»Frančišek in Jacinta pa sta kmalu umrla,« sta se spomnila otroka.

»Po Marijinem prikazovanju sta bila zdrava še eno leto. Med tem se je vojna sicer končala, a Evropo je zajela epidemija španske gripe. Za njo je umrlo veliko ljudi, tudi Frančišek in Jacinta. Prvi je umrl Frančišek, in sicer 4. aprila 1919. Zelo si je želel, da bi pred smrtjo prejel prvo sveto obhajilo. Takrat so ga lahko prejeli šele z desetimi leti. Izjema je bila Lucija, ki ga je prejela že pri šestih. K prvemu obhajilu so smeli samo tisti, ki so dobro obvladali veroučno snov. Frančišek pa se ni izkazal. Ko je bil vprašan vero, je nekaj zamešal.«

»Midva sva prvo sveto obhajilo prejela že v drugem razredu. Sploh ni bilo težko! Molitvice sva znala, še preden sva šla v šolo. Pri verouku smo se naučili še vse drugo. Nič težkega.«

»Takrat pred več kot sto leti, je bilo marsikaj drugače. Ne doma ne pri verouku se niso toliko ukvarjali z otroki kot danes. Kmalu po drugem Marijinem prikazanju je peljal oče Frančiška in Jacinto k župniku, da sta se spovedala. Toda župnik je menil, da bi z obhajilom še počakal. Naslednje leto sta šla spet v župnišče, da bi preveril njuno znanje katekizma. Z Jacinto je bil zadovoljen, Frančišek pa je nekaj zamešal v apostolski veri. Zato ni smel k obhajilu, čeprav si je zelo želel. Jokal je, saj si je zelo želel, da bi skriti Jezus prišel k njemu.«

»Skriti Jezus? Kje je bil skrit? Ali v njegovem srcu,« je razmišljala Nika.

»Ne, Frančišek je tako imenoval Jezusa v hostiji. Z Lucijo sta skupaj hodila v šolo v Fatimo. Sestrični je večkrat rekel, naj gre sama v šolo, on pa bo ostal v cerkvi pri skritem Jezusu. Takrat šolsko znanje ni bilo tako pomembno kot danes in tudi obiskovanje šole ne obvezno.«

»O, kako lepi časi,« je skoraj vzdihnil Miha.

»Daj no, daj, če imamo teden dni počitnic, že komaj čakaš, da greš v šolo. Če si bil kakšno nedeljo bolan, da nisi mogel ministrirat, bi tudi najraje jokal,« ga je zatožila Nika.

»Ko je Frančišek hudo zbolel, ni mogel niti v cerkev. Tedaj je prosil Lucijo, naj obišče skritega Jezusa v njegovem imenu.«

»Pa kljub temu ni smel k prvemu svetemu obhajilu!« je protestirala Nika. »Mislim, da je bil njihov župnik preveč strog.«

»Malo pred smrtjo mu je vseeno izpolnil gorečo željo. Frančišek se je veselil smrti in nebes, saj je Marija obljubila njemu in Jacinti, da bosta prišla tja. Frančišek je zelo trpel v bolezni, a ni nikoli potožil.«

To sta Nika in Miha težko razumela, zato sta umolknila.

XIII Blaženi Frančišek in Jacinta

Nazadnje smo se z Niko in Mihom pogovarjali o trpljenju in o tem, kako so fatimski pastirčki vdano prenašali bolečine.

»O, jaz pa potožim mami, kadar me kaj boli. Ko me potolaži, mi je takoj bolje,« je bila iskrena Nika.

Ob tem sem se spomnila, kaj mi je moja mama pripovedovala o svoji babici.

»Naša prababica Frančiška – vidva je nista poznala, pa jaz tudi ne, a so mi o njej pogosto pripovedovali – je bila dolga leta zelo bolna. Trpela je hude bolečine, a ni nikoli potožila. Dajali so mi jo za zgled, ko sem jokala za vsak trn ali udarec. Toda otrok tega ne razume, šele z leti doumeš in daruješ svojo bolečino Mariji in Jezusu. Frančišek in Jacinta sta to zmogla kot otroka.«

»Rekli ste, da je tudi Jacinta umrla kmalu za bratom.«

»Jacinta je zelo trpela. Bila je dolgo v bolnišnici daleč od doma. Vedela je, da ni v bolnišnici zato, da bi ozdravela, ampak da bi še več trpela. Vse za spreobrnjenje grešnikov. Tudi umrla je popolnoma sama. To je bilo 20. februarja leta 1920.«

Nika se je spomnila, kako je bilo, ko je sama morala v bolnišnico: »Tudi jaz sem bila že dvakrat v bolnišnici. Mama je bila ves čas z mano. Vseeno me je bilo strah.«

»Jacinta je svoje trpljenje darovala za spreobrnjenje grešnikov. Ko je umrla, ob njej ni bilo njene mame, je pa zato prišla ponjo nebeška mama in jo odpeljala v nebesa.«

Pred smrtjo je Jacinta napovedala, da se bo vrnila v Fatimo. Petnajst let pozneje so njeno in Frančiškovo krsto prenesli v grobnico na fatimskem pokopališču. Pozneje so ju premestili v fatimsko baziliko. Ko so krsti bratca in sestre prenesli v Fatimo, je škof naročil njuni sestrični Luciji, naj napiše spomine na njihovo skupno otroštvo in srečanja z Marijo.«

»Je to pomagalo, da ju je spoznal ves svet?«

»Prav gotovo. Verjetno je imela Marija v načrtu, da se spet zbudi zanimanje za naročila, ki jih je takrat med prvo svetovno vojno povedala otrokom. Svet je rabil novo vzpodbudo, da se poboljša.«

»In kaj se je zgodilo potem?«

»13. maja leta 2000 je sv. oče Janez Pavel II. Jacinto in Frančiška v Fatimi razglasil za blažena. Poleg je bila na častnem mestu tudi Lucija, ki je bila takrat stara 93 let. Leta 2017, prav tako 13. maja – torej natanko sto let po prvem Marijinem prikazanju – je papež Frančišek prav tako v Fatimi oba pastirčka razglasil za svetnika.«

»Lepo je, da imamo tudi otroci svoje svetnike! Saj sta videla Marijo, čeprav sta bila samo otroka!«

»Ne samo zato. Papež ju ni povzdignil med blažene zato, ker sta videla Marijo, ampak ker sta ubogala njena navodila in tudi zaradi vseh njunih žrtev.«

Zdelo se nam je, kakor da bi se s smrtjo Frančiška in Jacinte končala zgodba o fatimskih pastirčkih. A v resnici se je šele začela. Niko in Miha je zanimalo, kaj se je dogajalo v Irijski globeli potem, ko sta oba otroka že zrla nanjo iz nebes.

»Fatima je kmalu po smrti Frančiška in Jacinte postala milostni kraj, kamor romajo množice z vsega sveta. Večina prosi Marijo, da bi jim pomagala v njihovih lastnih težavah. Verjamem, da prihajajo tudi takšni, ki darujejo svoje molitve za spreobrnjenje grešnikov. Na priprošnjo Fatimske Marije so se namreč zgodila številna spreobrnjenja in čudežna ozdravljenja.«

Valerija Ravbar