Jezus nas vabi: »"Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem« (Mt 6,6). Torej ni dovolj, da molimo le ob nedeljah med mašno daritvijo. Zanimivo razmišlja mati Terezija iz Kalkute: »Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog.«
Na molitev se je treba pripraviti. Naše
srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: »Odpri usta le
takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka.«
Odstraniti je
treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in
samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v
naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim
Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko.
V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v
stari zavezi je Bog napovedal: »Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa
ljudstva« (Jer 56,7c). Zelo napredujemo v molitvenem življenju, če si kdaj
vzamemo več časa in pridemo v cerkev, ko smo v njej sami, in se poglobimo v
molitev, v pogovor z Jezusom v tabernaklju.
Svetišče, svet
prostor smo tudi mi sami, naše srce,
kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj
in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16). »Mi
smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in
med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo' (2 Kor
6,15s).«
Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar
je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih
v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro.
Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.
Jezus je s svojo
molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje
štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v
molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist
Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je »vrnil od
Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi« (Lk
4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi
padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: »Poberi se, satan, kajti
pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).« Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj
nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se
sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in
pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z
Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti.
Lep je primer
neke žene: »Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer
velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje
krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod
planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram
biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen
Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja
za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje
grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja
češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je
neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna
potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina
z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to.«
Vsaj od časa do
časa naj bi se po Jezusovem zgledu umaknili
v samoten kraj, morda sami zase, morda skupaj z drugimi. Zato imajo velik
pomen duhovne vaje, dnevi zbranosti in druga podobna srečanja v različnih
duhovnih središčih. Samota je povezana z molkom, tišino. Molk jezika je
pomočnik notranjega molka, molka srca. Šele tako je srce pripravljeno
prisluhniti Bogu in stopiti v pogovor z njim. Julien Green pravi: »Bog ne govori klepetuljam.« Francoski pregovor se glasi: »Bog nas
večkrat obišče, vendar nas ni doma.«
Bogoslovec piše: »Molk mi je ljub že od
otroških let, ko sem kot pastir prebil ure in ure v samoti. Zdaj kot študent
bogoslovja ljubosumno varujem 'otočke tišine' ki so za duhovno življenje
neprecenljivega pomena. Posebno pred počitkom, ko človek, kot moder kmet,
pregleda dan, se zahvali, naredi načrt in prosi blagoslova za jutri. Tu je
pomembna vztrajnost. Naj se zgodi karkoli, naj me zasipajo dolžnosti, treba je
reči: 'Dovolj.' Trdno držijo besede: 'Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo
njeni zidarji ... Zaman je sedeti pozno v noč pri delu, ko Bog daje zvestim
dvojni delež.' Pogosto sem se boril s seboj. Žal mi je bilo časa. 'Lahko bi
prebral kaj koristnega, utrjeval tuj jezik ali vadil na glasbilu,' sem si
dopovedoval. Kadar sem podlegel tem prišepetavanjem, je sledilo razočaranje.
Počasi doumevam globok pomen besed svetnika Leopolda Mandića: 'Kdor moli, ima
čas.' Popolnoma v nasprotju s človeško logiko, vendar do kraja resnično!
Skrivnost je verjetno v tem, da zna človek, ki moli, prav porabljati svoj čas,
ker zaupa v Božjega Duha. Čutim pa potrebo, da bom moral tudi čez dan večkrat
'postaviti svoj šotor pred Gospoda'.«
Postati moramo
čisto majhni kakor otroci. Dekle je
zapisala: »V trenutku neuspeha, nemoči, greha, žalosti in samote sem v Družini
opazila obvestilo o mladinskem delovnem taboru v Stični. Še tisto uro sem
zložila nekaj najnujnejših stvari skupaj in šla na pot. Sovražila sem svoj
način življenja, vse se mi je upiralo ... Presenetila me je umirjena
duhovnikova beseda: 'Bog te je s posebnim namenom poklical sem! Bodi pozorna
nanj!' Med pobiranjem krompirja sem prišla na vrsto za adoracijo. Tekla sem z
njive, se umila in šla v kapelo. Strmela sem v monštranco, v belo hostijo ...
Nikoli še nisem bila sama z Njim.
Vedno ostreje sem
čutila vprašanja: 'Čemu sem tukaj? Kaj naj storim s tem svojim življenjem? Kaj
naj delam?'
Naenkrat me je
pretresel glas 'MOLI!' V kapeli
je bila popolna tišina, v meni pa je donelo: Moli!
Oblile so me
solze ... Čez čas sem morala glasno reči: 'BOM! BOM MOLILA!' V meni je nastal
mir, velik mir ...
Ko sem se vračala
na njivo, se mi je zdelo, da vse moli: žvrgolenje ptic, šum vetra, šelestenje
listja, upogibanje trave ... pridružila sem se njihovi hvalnici. Dobila sem
spet svojo košaro in v tišini z ljubeznijo pobožala vsak krompir. Vse me je
usmerjalo k Bogu, hrepenela sem po njem kot zaljubljena.
Pri večerni
molitvi smo skupno peli psalme; vsaka beseda je bila kot krik moje duše, ki je
izrazila vse, kar se je že dolgo nabiralo v meni.
Odslej me ta klic
ni več zapustil. Iskala sem trenutke tišine in samote, da sem lahko pokleknila
ali dvignila roke in brez besed ostala pred Njim. Začela sem osebno moliti na
mnogo načinov.«
Molitev v samoti
nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali
farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem
Očetu.
Jezus je učil: »Kadar molite, ne bodite
kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se
kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš,
pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In
tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil« (Mt 6,5s).
Sveto pismo pravi: »Je čas molčanja in
čas govorjenja« (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se
dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo
polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi
stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z
molkom.
Pronzato v knjigi Rad bi molil celo
pravi: »Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka.« Molk
lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri
molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.
Mislec Pascal pravi: »V ljubezni je molk več
vreden kakor dolg govor.« Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za
poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za
ribo.
Bogu se bomo
bližali v molku. Ne le v molku svojih ustnic, ampak tudi v molku svojega srca.
Ta molk je nekaj zelo dejavnega. Pomeni, da Bogu kot najvzvišenejšemu gostu v
svojem srcu pripravimo prostor. V nas naj bo razpoloženje, kakor je bilo v
dečku Samuelu: »Govôri, Gospod, tvoj hlapec posluša!« (1 Sam 3,10).
Star mož je pogosto prihajal v cerkev
in cele ure nepremično sedel v zadnji klopi. Duhovnik ga je vprašal, o čem se
Bog pogovarja z njim. Pa mu je odgovoril:
»Bog ne govori,
samo posluša.«
»Dobro, in kaj ti
govoriš z njim?«
»Tudi jaz ne
govorim, samo poslušam.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar