Razlikujemo javno ali splošno, za vso Cerkev obvezno, razodetje, ki se je končalo s smrtjo zadnjega apostola, in zasebno ali posebno razodetje, s katerim se zmeraj znova srečujemo. Pravzaprav izraz »zasebno« za takšno razodetje, kot je fatimsko, ni primeren. Papež Janez Pavel II. je dejal: »Poziv Marije, naše Matere v Fatimi, naj stori, da se bo vsa Cerkev čutila dolžno odgovoriti na zahteve naše Gospe.« Seveda mora biti vsako razodetje pristno, od Cerkve raziskano in priznano, kakor je v Lurdu in Fatimi.
Posebna razodetja spadajo h karizmi preroštva,
ki je bila in bo zmeraj v Cerkvi. Preroštvo pomeni po Svetem pismu razlaganje
Božje volje za sedanjost, ki kaže tudi pravilno pot v prihodnost.
Če gre za pristno govorico Marije, Jezusa,
angelov ali svetnikov, bi bilo nespametno in neodgovorno, če bi jo zavračali.
Na tak način nam hoče Bog pomagati pri naši veri, mi pa bi njegov poseg
odklanjali. V Fatimi sta angel in Marija, po njima pa sam Bog, hotela pomagati
ljudem v težkem zgodovinskem času, ko je grozil velik odpad od vere in Cerkve
in je bil zelo ogrožen svetovni mir. Brez Božjega posega v Fatimi bi bil potek
svetovne zgodovine in zgodovine Cerkve drugačen, še bolj tragičen, kakor je
bil. Če pa bi bila Cerkev pravočasno in popolnoma poslušna fatimskemu sporočilu,
bi bilo 20. stoletje med najsrečnejšimi stoletji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar