V Jezusovi domovini (1)

Pot na Judejsko pogorje je bila čisto drugačna, kot pred petindvajsetimi leti. Takrat smo se vozili po serpentinah, sedaj pa je bila moderna avtocesta do Jeruzalema. Komaj kaj se je opazilo, da se dvigamo. Tudi gričevje okoli avtoceste je bilo lepo poraslo s travo.

Na poti skozi Jeruzalem smo opazili kopice snega. Tudi njihovi otroci so ugotovili, da se s snegom lahko igrajo. Ob cesti so stavili snežene može, se kepali in noreli. Bilo je čisto zimsko vzdušje, a ni trajalo dolgo.

V Betlehemu smo se nastanili v frančiškanski hiši. Stoji tesno zraven bazilike svete Katarine, ta pa se drži bazilike Jezusovega rojstva.

Za nastanitev nismo potrebovali veliko časa. Kmalu smo se zbrali pred hišo in se namenili v baziliko rojstva. Že na zunaj se je videlo, da jo temeljito popravljajo.

Postavili smo se v vrsto, da bi vstopili skozi zelo nizka vrata. Potrebno se je krepko skloniti, da lahko prideš v cerkev. To je lepa simbolika. Pred Bogom se mora grešni človek skloniti. Če se noče skloniti, se ne more srečati z njim. Toda to ni pravi razlog, zakaj so vrata tako nizka. Na pročelju se lepo vidi, da so bila prej velika in udobna vrata, kakor se spodobi za tako znamenito cerkev. Toda muslimani so v tistih časih, ko so bili do kristjanov najbolj sovražni, cerkev pogosto oskrunili, ko so vdrli vanjo. S konji so jezdili po cerkvi in se norčevali iz svetih podob. Zaradi tega so kristjani vhod zazidali in pustili samo majhno luknjo, skozi katero lahko vstopi samo človek, ki se zelo skloni.

Tudi v cerkvi je bilo vse oblečeno v deske. Vsi lepi kamniti stebri, vse stene, vse je bilo prekrito, ker so bila restavratorska dela v polnem teku. Tudi streho so popravljali, bila je pokrita s ponjavami in na veliko mestih je teklo v cerkev.

V baziliki je dišalo po žlahtnem kadilu. Spredaj je ravnokar potekalo bogoslužje. Peli so in molili. Mi smo se hitro pomaknili v votlino Jezusovega rojstva.

Betlehem namreč stoji na kamnitih tleh. V skalah je polno votlin in rovov. V takih votlinah so lahko prenočevali pastirji. Zato sta sveti Jožef in Marija lahko našla prenočišče v eni izmed votlin v bližini mesta.

Iz cerkve Jezusovega rojstva, ki ni v posesti katoliških kristjanov, smo šli po stopnicah v votlino. Votlina je kar velika. Vanjo bi lahko spravil, ali bolje natlačil, kašnih trideset do štirideset ljudi. Takoj ko prideš po stopnicah v votlino, je v desnem kotu oltar z lepimi ikonami Jezusovega rojstva. Oltarna miza je iz belega marmorja, stene pa so oblečene v blago, ki je bilo takrat belo-vijoličaste barve. Na tleh pred oltarjem je položen bel marmor z rjavimi pegami. V tla je vdelana lepa srebrna zvezda z napisom: »Hic de Virgine Maria Iesus Christus natus est«. Tukaj je bil od Device Marije rojen Jezus Kristus. Zvezda ima v sredini luknjo, v kateri so prvotna tla votline rojstva. Če posežeš v luknjo, se dotakneš prvotnih tal, na katerih je bil rojen Jezus.

V votlini je vedno veliko ljudi, zato ni veliko možnosti, da bi se tam dolgo časa zadržal. Pogosto imajo tam Armenci svoje bogoslužje. Ob strani je res nekaj sedežev, a miru kljub temu ni moč najti. Nisem delal drenja v votlini. Kmalu sem se umaknil ven, tudi fotografiral nisem nič.

Skozi neka vrata smo odšli ven iz cerkve in se znašli na križnem hodniku ob cerkvi svete Katarine. To je katoliška bazilika ob cerkvi Jezusovega rojstva. Velika triladijska cerkev. V stranski ladji je Marijin oltar. Marijin kip je za steklom. Pod oltarjem pa je v lepi niši nameščen kip novorojenega Deteta Jezusa, ki leži na zlati slami. Tega za božič nesejo v slovesni procesiji. V tej cerkvi je vsako leto za božič katoliška polnočnica.

V votlini Jezusovega rojstva smejo katoliški kristjani darovati sveto mašo in biti pri njej samo vsak dan ob pet minut pred peto uro zjutraj. Končati pa morajo ob točno določeni uri, ker imajo potem na razpolago čas še kristjani drugih veroizpovedi. Armenci so zelo natančni glede ure in se je treba točno držati dnevnega reda.

Ker je bila v cerkvi svete Katarine pogrebna maša, smo odšli v votline pod cerkvijo. Ni samo ena, marveč jih je več. V eni izmed teh votlin je bival sveti Hieronim, ko je živel kot samotar v Betlehemu. V votlini je prevajal Sveto pismo v latinščino. Vesel je bil, da je smel biti tako blizu kraja, kjer se je zgodil božični čudež, ko je bil rojen Božji Sin.

Votline so ostale skoraj takšne kot so bile. Le tu in tam so stene popisane z imeni romarjev, ki pa so mogoče stara že več stoletij. Na stenah so obešeni preprosti križi. Kovinski korpus je nameščen na čisto surovo obdelano oljčno vejo. Našel sem še dve ali tri spominske plošče. Razlage o votlinah nisem dobro slišal, ker nisem bil blizu škofa Jurija. Votline so majhne in vanje ni mogoče spraviti cel avtobus romarjev.

Po obisku votlin smo imeli več kot eno uro prostega časa. Hodil sem naokoli po trgu pred baziliko Jezusovega rojstva. Ogledoval sem spominke in jih tudi nekaj kupil. Kmalu se nas je nabrala skupina slovenskih romarjev, ki smo hodili skupaj. Nakupovali smo in si ogledovali, saj je bilo mogoče videti veliko različnih spominkov. Začeli smo barantati in se pogajati za ceno. Izborili smo si dobre cene, tudi več kot za dve tretjini nižje od tistih, ki jih je trgovec na začetku povedal. A prepričan sem, da kljub temu ni imel izgube. Bil je vesel. Na koncu, ko smo precej pokupili, nam je prinesel še steklenico vina, da smo nazdravili na dobro kupčijo.

To je drugačen svet kot Evropa. Pri nas so zapisane cene in vsak se trudi, da bi prodal čim več. Na Bližnjem vzhodu pa je drugačna filozofija. Če kupiš in plačaš toliko, kot ti reče, je sicer zadovoljen, ker je dobil več denarja, a mož s takimi kupci ni zadovoljen. On je vesel, če se z njim pogajaš za ceno, ker začuti, da te njegov izdelek zanima. To zanj pomeni veliko. Cene pa ima tako nastavljene, da ima še veliko rezerve za pogajanja. Nakupil sem veliko rožnih vencev, zanimal pa sem se tudi za miro. To je dišeče olje iz rastline, ki so jo rabili za Jezusov pogreb. Všeč mi je bil vonj, ki bi ga danes težko opisal, kakšen je bil. Toda mislil sem, da bom dobil miro še kje drugje in to bolj poceni. A sem se zmotil. Povsod je bila dražja in še vonj je bil malo manj izrazit.

Po pohajkovanju po trgovinah s spominki smo se vrnili v našo hišo. Bil je že čas večerje. V veliki obednici sem takoj opazil velike fotografije zadnjih papežev, Janeza Pavla II., Benedikta XVI., mislim da tudi Pavla VI.; to so papeži, ki so med obiskom v Sveti deželi bivali v tej hiši. Torej je to posebna čast za nas, da smo bivali v istih prostorih kot papeži. Obednica je bila v četrtem nadstropju, vsaj tako mi je ostalo v spominu. Kolikor sem mogel oceniti, stoji hiša ob večji skali, na kateri je zgrajena bazilika svete Katarine. Zato se stavbi stikata. V stavbi imajo tudi bratje frančiškani svoj samostan. To je odličen kraj, saj se iz recepcije pride naravnost v križni hodnik bazilike svete Katarine, od tam pa v baziliko Jezusovega rojstva.

Pri večerji so nam stregli prijazni domačini, ki so bili najbrž zaposleni v romarskem domu pri bratih frančiškanih. Tudi hrana je bila zelo dobra. Razkošna za nas romarje.

K počitku sva z bratom Frančiškom legla kmalu. Zbudila sva se zelo zgodaj. Jaz sem molil brevir, on pa je šel k maši v votlino Jezusovega rojstva. Ko je prišel nazaj, je povedal, da je bila tam maša v poljskem jeziku, ker pa so bili pri maši tudi slovenski romarji in je somaševal gospod Miro Šlibar, je bil evangelij in del evharistične molitve v slovenskem jeziku. Vesel je bil te enkratne priložnosti, biti pri sveti naši prav na kraju, kjer je bil rojen Jezus. Bil sem nekoliko osramočen, ker nisem šel. Sklenil sem, da bom naslednje jutro tudi sam šel k sveti maši.

Pri zajtrku, ki je bil v obliki samopostrežbe, smo se pošteno podprli, saj je bil pred nami naporen dan. Večji del dneva smo nameravali preživeti v Jeruzalemu in obiskati različne svete kraje.

Prva postaja je bil Sionski grič ali staro Davidovo mesto. To je zahodni del starega Jeruzalema. Na tem griču je več pomembnih krajev, ki jih romarji običajno obiščejo. Za nas kristjane je najbolj pomembna dvorana zadnje večerje. Nedaleč proč je grob kralja Davida, čisto blizu pa je benediktinski samostan Dormitio, ali po slovensko samostan Marijinega zaspanja (smrti). Tudi frančiškani imajo svoj samostan čisto blizu dvorane zadnje večerje.

Pred tem samostanom smo se zbrali vsi romarji. Bilo nas je preko sto. Ko smo mi prišli v Betlehem, je za nami prišla iz Slovenije še ena skupina, ki je šla samo po novozavezni poti. Bilo jih je za en avtobus. Naša skupina pa se je nekoliko zmanjšala, saj so nas v Betlehemu zapustili tisti naši romarji, ki so šli samo po starozavezni poti, torej po Mojzesovih stopinjah.

Za razmere v Sveti deželi, je bilo dokaj hladno jutro. Toda sonce je že prijetno grelo. Ko so nam bratje frančiškani odprli vrata na dvorišče, nas je čakal zanimiv prizor: Po vsem dvorišču je še ležal sneg. Tudi na drevesih ga je bilo še nekaj. Izpod snega, ki je prekril veje pomarančevcev, so sijale lepe oranžne pomaranče. Tak prizor ni mogoče videti vsak dan.

Sveto mašo smo darovali v cerkvi, ki je bila posvečena spominu zadnje večerje. Bila je moderno oblikovana. Oltar spredaj predstavlja Jezusa in apostole pri zadnji večerji. Ob mizi sedijo apostoli, sredi med njimi pa stoji Jezus, ki ima v rokah hleb kruha. Hlebec je tako velik, da se lahko odpre, saj je v njem nameščen tabernakelj. Dobra ideja, mi je prišlo na misel! Duhovniki smo so usedli na klopi, ki so bile postavljene ob mizi – oltarju.

Sveta maša je bila ponovno doživetje zadnje večerje. Skušal sem se v mislih preseliti v tisti čas, ko so Jezus in apostoli obhajali zadnjo večerjo. Pomemben dogodek za ves svet! Apostoli so bili posvečeni v duhovnike in so dobili oblast posvečevati kruh in ga po Jezusovi besedi spreminjati v njegovo Telo. Ali z drugimi besedami: ponavzočevali so Jezusovo nekrvavo daritev, ki se je v naslednji dan izvršila na križu. Čimbolj sem skušal pozabiti na vse okoli sebe in se zavedati, da tudi jaz stojim ob Jezusu, ki je mene posvetil za duhovnika in mi dal nalogo, da njegovo Telo, kot kruh življenja, razdeljujem vernim ljudem.

Toda ali sem dovolj duhovnik? Ni dovolj, da darujem, tudi sam se moram darovati. Pozabiti moram nase in živeti za druge. Vse v meni bi moralo biti tako, kot v Jezusovem Srcu. Po obhajilu sem ga prosil, naj me naredi za duhovnika po njegovem Srcu. Naj me vsak dan bolj uči, da se moram darovati. Da ne živim sebi, marveč za njega, ki ga srečujem v bratih in sestrah.

Po sveti maši sem naredil še nekaj posnetkov svetišča, v katerem smo podoživeli zadnjo večerjo. Zelo me je pritegnil moderen križ ob steni, blizu oltarja. Čisto preprost, bronast. Spodaj sta bila upodobljena dva nekakšna ognjena zublja, ki se dvigata ob križu. Zazdelo se mi je, kot da križ raste in ognjenih zubljev. Čudovita simbolika! Vsaka daritev je na neki način žgalna daritev. Tudi človeka, ki se daruje, umira sebi, žgejo plameni ljubezni, zato postaja po daritvi drugačen, spremenjen. Zublji Božje ljubezni izžgejo iz človeka tisto sebično, ostane ali preživi samo čisto, Božje. Obšla me je tudi misel na goreči grm, kjer se je Bog razodel Mojzesu kot živi Bog. Tudi na križu se je Jezus razodel kot živi Bog. Bog, ki ga použivajo zublji ognja človeške hudobije in greha, a on ostaja živ. Njegova ljubezen je večja in bolj silna od plamenov greha in hudobije. Je tako močna, da jih ožge in spremeni v živi plamen Božje ljubezni. V plamen, ki ne more ugasniti, ker je plamen večnega darovanja, saj je Bog darujoča se ljubezen.

p. Branko Petauer