Homilija kardinala Josepha Ratzingerja ob mednarodnem romanju v Kani 13. oktobra 1996
Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila
tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino
pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj
imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom:
»Kar koli vam reče, storite.«Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko
očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče
z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in
nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala
vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je
poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se
ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je
Jezus v galilejski Kani storil prvi čudež ter razodel svoje veličastvo in
njegovi učenci so verovali vanj (Jn 2,1–11).
Gospod je gostom
na svatbi v Kani podaril okoli šeststo litrov okusnega vina iz šestih vrčev, ki
so jih služabniki napolnili z vodo, kakor jim je Jezus naročil. Čeprav vemo, da
so vzhodnjaške poroke trajale ves teden in se je poroke udeležil ves družinski
klan novoporočencev, še vedno velja, da gre za nedoumljivo obilje. Obilje je
znamenje Boga in njegovega stvarjenja: Bog je razsipen, ustvari celotno
stvarstvo in s tem daje prostor človeku. Daje življenje v nedoumljivem obilju.
V odrešenju pa se Bog sam razdaja, postane človek in tako prodre v vse uboštvo
človeškega bitja, saj naredi vse, da bi pokazal svojo ljubezen. To obilje je
izraz ljubezni, ki ne preračunava, temveč se, ne da bi mislila nase, zgolj
predaja. Njegova velikodušnost v Kani kaže,
kako se Bog v zgodovini razodeva človeku. Po njej zaslutimo veličastnost,
veličino in neizčrpno dobroto Boga.
Poleg čudeža z
vinom je v evangeliju tudi čudež s kruhom, ko Gospod s petimi hlebi kruha
nasiti na tisoče ljudi in daje toliko, da še ostane dvanajst košar, polnih
kruha. Če je kruh simbol tistega, kar človek potrebuje, je vino simbol velikega
obilja, ki ga tudi potrebujemo. Vino je znamenje veselja in preobrazbe
stvarstva. Popelje nas iz žalosti in vsakodnevne naveličanosti; iz našega
bivanja napravi praznik. Vino prebudi čute in dušo, razveže jezik in odpre srce
ter odstrani ovire, ki omejujejo naše bivanje. Tako je vino postalo simbol
darov Svetega Duha. Izročilo govori o “trezni
opojnosti – sobria ebrietas”, ki nam jo
podeljuje Sveti Duh. Že v pripovedi o binkoštih je rečeno, da so se apostoli
tujcem zdeli kakor pijani. V resnici so bili apostoli trezni in obenem pijani,
se pravi napolnjeni z radostjo Svetega Duha, ki jih je odpirala v življenje
velikih razsežnosti in jim položila v usta besede, ki niso prihajale iz njih
samih. Dala jim otipljivo razumeti lepoto življenje, razsvetljenega z lučjo
živega Boga. Zdaj začenjamo razumevati pomen čudeža z vinom, ki ga Janez jasno
opisuje kot znamenje - se pravi kot resničnost, ki sega onkraj neposrednega
dogodka in je usmerjena v drugi, še večji dogodek. Veliki dar daje slutiti
neizčrpno naravo božje ljubezni, govori o ljubezni, ki izhaja iz večnosti, ki
je neizmerljiva in zato odrešujoča. Čudež z vinom nam tako pomaga razumeti, kaj
pomeni prek Jezusa v veri sprejeti Svetega Duha - se pravi novo veličino, novo
vzvišenost in novo izobilje življenja.
Toda v svojem
razmišljanju moramo iti še naprej: Rekli smo, da vino poraja praznovanje. V
evangelijskem besedilu je vino povezano s praznovanjem svatbe, s poročnim
slavjem. Vino označuje veličino tistega, kar se zgodi pri poroki: dva človeka
postaneta eno zaradi ljubezni, ki jo je Stvarnik položil vaju ter iz njiju
napravil eno meso, kakor pravi Adam v svetopisemski pripovedi o stvarjenju, ko
mu Bog predstavi ženo in ko se njegovo življenje izpolni. Na ta način znamenje
v Kani nakazuje še nekaj globljega: Jezus je
prišel, da bi popeljal človeško naravo - človeka samega - k poročnemu občestvu
z Bogom. Bog in njegovo ustvarjeno bitje morata postati ne le eno samo
meso, marveč tudi en sam duh, kakor pravi Pavel (1 Kor 6,17). Na tem mestu
Pavel izrazi to stvarnost tudi s tem, ko zatrdi, da verniki postanejo eno telo
z Gospodom, njegovo lastno telo.
Dejansko se je
poročno slavje začelo že z učlovečenjem v naročju device Marije: Bog, Božji
Sin, si je prevzel človeško meso, k sebi je pritegnil človeško bitje in tako je
Jezus postal pravi človek. Tako Jezus, pravi človek in večni Sin Boga skupaj
sestavljata eno samo osebo.
Ta poroka, to poročno slavje, ki sta se zgodila v skrivnosti utelešenja,
morata trajati skoz vso zgodovino, saj želi Gospod “vse pritegniti
k sebi” (Jn 12, 32), da bi bil končno “Bog
vse v vsem” (1 Kor 15,28). Jezusova ura, o kateri govori v odgovoru svoji
materi, je čas poročnega slavja. Tej uri se približuje, zanjo je tukaj. Ta ura
se začne, kot smo rekli, s spočetjem v Mariji in doseže svoj vrhunec na križu,
ki ga Janez vedno opredeljuje kot trenutek Jezusovega poveličanja. Na
križu se Jezus popolnoma izroči: križ je dejanje, ko se dokončno in popolnoma
izroči in s tem dejanjem vse nas vabi k sebi. Ker gre za skrajnjo in najvišjo
stopnjo ljubezni, je križ kljub vsemu ponižanju, ki ga nosi s seboj, trenutek
poveličanja: nikjer drugje namreč božja ljubezen ni tako silno vidna kot tedaj,
ko nam je Sin izkazal ljubezen “do konca” (Jn 13,1). Iz odprte Jezusove strani
tečeta kri in voda - krst in evharistija; se pravi, oba temeljna zakramenta
krščanstva izvirata prav od tukaj.
Evharistija je dokončen dar novega vina v takšnem preobilju, ki vekomaj
zadostuje za vse rodove. Na to vino kot na resnično daritev Jezusove ljubezni
in kot na resnično razodetje njegovega božjega veličastva med nami že vnaprej
kaže dar vina v Kani.
Ob koncu
pripovedi v Kani je zapisan pomemben stavek, s katerim evangelist nakaže smisel
dogodka: “Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje
veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj” (Jn 2,11). Pravi namen dogodka v
Kani ni vino - to je zgolj znamenje in že zdavnaj so ga popili in ni od njega
nič ostalo. Dejanski namen je prej razodetje Jezusovega veličastva, sijaj
neskončne božje dobrote in prebujenje vere učencev. Najgloblji čudež, ki se je
dogodil v Kani, je vera učencev, ki onkraj zunanjega dogodka začenjajo
spoznavati nekaj večjega: presveto navzočnost Boga med nami. In za to gre tudi
zdaj. Ob tem moremo razumeti tudi Marijino poslanstvo, ki postane dobro vidno v
pripovedi o svatbi v Kani.
Marija ne prosi
Gospoda za čudež. Dejansko še ni bilo jasno, da čudeži sestavljajo njegovo
poslanstvo. Jezusu preprosto zaupa težavo, v kateri so se znašli njeni
prijatelji. Marija vse položi v Jezusove roke in se prepusti njemu in njegovemu
delovanju. Celo navidezna zavrnitev ji ne vzame poguma. Njeno zaupanje v Jezusa
in njena združenost z božjo voljo ostaneta nedotaknjeni. S tem nas uči, da se
moramo tudi mi v svojem odnosu do Boga nenehno doživljati zavrnitev in vseeno
nadaljevati. “Moje misli niso vaše misli”.
Resnico teh svetopisemskih besed okušamo v svojem življenju. Pomembno je
torej, da se odpovemo svojemu načinu gledanja in se ne prepustimo razočaranju
ali celo dvomu. Na ta način se lahko naučimo spreobračati svojo voljo, ki je
pogosto zmotna, tako da se ta zlije z božjo voljo in postane pravilna.
V odlomku o
svatbi v Kani najdemo tudi stavek, ki ga izreče Marija služabnikom in je morda
po "zgodi se - fiat" njena
najlepša beseda. Če bolje pogledamo, ta beseda udejanji njen fiat, njeno privoljenje, v
povezavi z nami: “Karkoli vam reče, storite.” To pa za nas pomeni:
"Uskladite svojo voljo z božjo.
Poslušajte in bodite pripravljeni na njegov klic. Prepoznajte ga kot
Gospoda, ki vam kaže pot in vas vodi po pravi poti". S temi besedami vabi
služabnike in tudi nas k veri. Marija ni neposredno prosila za čudež vina,
temveč je notranje čakala, kaj bo naredil Jezus. Klicala je k veri in omogočila
je pravi čudež. Zato je Elizabeta Marijo ob
njenem obisku pozdravila z besedami: “Blagor ji, ki je verovala.” (Lk
1,45) S svojo vero je odprla vrata utelešenju Besede, sveti svatbi med večnim
Bogom in njegovim ustvarjenim bitjem, človekom. Zaradi svoje vere je, kakor
pravi vzhodna Cerkev Hodegétria (tista,
ki nam kaže pot – Kristusa), vodnica, ki vodi k veri, v samo središče
poročne skrivnosti Kristusove ljubezni. S tem je naznanila bistvo tistega, kar
se je zgodilo in nam kaže tisto, kar moramo vedeti za vselej.
"Karkoli
vam reče, storite". Verujte v Jezusa Kristusa, Sina živega Boga. Verujte z
vero, ki je ljubezen, verujte z vero, ki ni zgolj teorija, marveč je življenje;
verujte z vero, ki sprejema božjo voljo tudi takrat, ko je ne poznamo in je v
nasprotju z našo voljo. Verujte in sredi zemeljskih stvari boste zagledali
božjo slavo, preobilje in sijaj njegove ljubezni. Verujte in boste videli: tam,
kjer drugi vidijo samo križ, neizpolnjeno bivanje in sramoten konec, boste vi
videli izlitje preobilja božje ljubezni, njegovo slavo, ki nas rešuje. Verujte
in boste prejeli žlahtno vino božje navzočnosti v svojem življenju. Verujte v
Boga, in uboga voda naše vsakdanjosti, ubogi darovi, ki jih dajemo, se bodo
spremenili v vino njegove svete bližine.
To nam govori
Marija, in prav k temu nas spodbuja tukaj v Fatimi. Besede “Karkoli vam reče,
storite”, izražajo ljubezni, materinsko skrb tiste, ki je kot Božja mati po
Kristusovi volji obenem tudi naša mati. V resnici je Gospod, ko je visel na
križu, napravil mater ljubljenega učenca za mater vseh učencev Kristusa,
svojega Sina, torej za našo mater. Kakor
pravi zadnji koncil: "To Marijino materinstvo v redu milosti neprestano
traja - od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je
brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve
izvoljenih." (LG 62) Matere že po naravi želijo in iščejo najboljše
za svoje otroke. Zato prav tako
presveta Marija, ki je kraljica, mati usmiljenja, mati premila in na docela
edinstven način pridružena delu svojega Sina, kakor naša mati v redu milosti
(LG 61), nenehno skrbno izvršuje svoje materinsko poslanstvo, ko nas spodbuja,
da izpolnjujemo božjo voljo, da poslušamo in uresničujemo besede njenega
Božjega Sina. Kakor v Kani, njene spodbude, njena zaščita in njena
materinska prošnja trajajo na vekov veke in “jo bodo blagrovali vsi rodovi” (Lk
1,48).
Po dveh velikih
znamenjih v Lurdu in v Fatimi je z nami kot usmiljena mati in nas spodbuja. Ne
potrebuje veliko besed, saj je vse povedano v teh nekaj besedah, ki jih prežema
materinska skrb: “Karkoli vam reče,
storite.” Pripomnimo tudi, da je Marija spregovorila otrokom, ponižnim, tistim
brez glasu, tistim, ki nič ne veljajo v tem svetu, polnem blišča, polnim
napuha, ki daje znanje in je poln vere v napredek. Toda ta svet je zapisan
uničenju, strahu in obupu: kajti ljudje dejansko nimajo vina, temveč
samo še vodo. O, kako to sporočilo ohranja svojo veljavo tudi danes! Marija
govori najmlajšim, da bi nam pokazala, kaj je nujno potrebno vedeti, se pravi,
da je treba biti pozoren samo na eno potrebno, kar je hkrati povsem preprosto
in nadvse pomembno: dostopno vsem ter obenem pomembno in mogoče vsem: verovati
v Jezusa Kristusa, blagoslovljeni sad njenega telesa. Zahvaljujemo se ji za njeno materinsko navzočnost. Zahvaljujemo se ji,
da nam kot premila in usmiljena mati prav na tem kraju govori tako živo in tako
jasno. In zaradi tega z vso Cerkvijo hvalimo Božjo mater in našo nebeško mater
ter jo pozdravljamo kot kraljico
in mater usmiljenja ter jo prosimo: "Pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa,
o milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija." Amen.
Prevod iz
portugalščine Barbara Terseglav: Communio 16(2006)45–49.
Ni komentarjev:
Objavite komentar