Bilo je v času po Marijinih prikazovanjih, ko je župnik začel pripravljati otroke na slovesno sveto obhajilo. Lucija je »skritega Jezusa« prejemala že od šestega leta dalje, zato je njena mati sklenila, naj bi to leto ne šla k slovesnemu obhajilu in zato tudi ne k verouku kot pripravi nanj. Po pouku so drugi otroci šli k verouku, Lucija pa je šla domov, da bi šivala ali tkala. Sama poroča:
»Dobri župnik je zameril, ker me ni bilo k
verouku, in njegova sestra je nekega dne po šoli poslala neko deklico, da me je
poklicala. Ta me je dohitela že na poti v Aljustrel, blizu hiše revnega moža,
ki so ga imenovali 'lenuh'. Rekla mi je, da me kliče sestra gospoda župnika in
naj se vrnem tja. Ker sem mislila, da me bodo spet zasliševali, sem se
opravičila in rekla, da je moja mati ukazala, naj takoj pridem domov. Začela sem
teči kot neumna čez njive in iskala, kje bi se skrila, da me ne bi našli. Toda
takrat sem se pošteno zmotila.
Čez nekaj dni je bila v župnijski cerkvi
slovesnost. Precej duhovnikov od drugod je prišlo za slovesno mašo. Po njej me
je gospod župnik poklical in me pred vsemi tistimi duhovniki strogo pokaral, da
nisem hodila k verouku in nisem ubogala njegove sestre, ko me je klicala.
Skratka, vse moje slabosti so prišle na dan in kazenska pridiga je zelo dolgo
trajala. Končno, ne vem kako, se je pojavil neki častitljivi duhovnik, ki me je
poskušal zagovarjati. Hotel me je opravičiti. Zato je rekel, da mi morda mati
ni dovolila. Toda dobri župnik je odgovoril:
'Mati? Mati je svetnica! Ta pa je še otrok in
bomo šele videli, kaj bo iz nje.'«
Lucija je pozneje razložila župniku, da je mati
ni pustila k verouku. Župnik je nato vprašal še Lucijino starejšo sestro
Glorijo, ki je bila pred cerkvijo, in ta je potrdila, da je Lucija povedala
resnico. Župnik je zaključil:
»Zdaj pa konec: ali bo deklica te dni prišla k
verouku in potem k spovedi k meni in k slovesnemu obhajilu z drugimi otroki,
ali pa ne bo več prejemala obhajila v naši fari.«
Lucija se je najbolj bala, da se bo morala
spovedati pri župniku:
»Mislim, da sem se zgolj ob misli, da se bom
morala spovedati gospodu župniku, potila kot za stavo. O, kako sem se ga bala!
V svoji pobitosti sem jokala. Dan pred obhajilom je prečastiti ukazal, naj
pridejo popoldne vsi otroci v cerkev, da se spovedo. Tja sem šla s srcem,
stisnjenim bolj kot v preši. Ko sem stopila v cerkev, sem videla, da je
spovedovalo več duhovnikov. V eni spovednici, zadaj, je bil duhovnik Cruz iz
Lizbone. Z njim sem bila že govorila in mi je zelo ugajal. Ne da bi opazila, da
je bil v odprti spovednici na sredi cerkve gospod župnik, ki je opazoval vse,
sem mislila: 'Najprej se bom spovedala gospodu Cruzu in ga vprašala, kaj naj
naredim, potem bom šla pa še k župniku.'
Gospod Cruz me je sprejel z vso ljubeznivostjo
in mi potem, ko me je poslušal, dal svoje nasvete in rekel, da mi ni treba iti
k župniku, če nočem, in da kljub temu lahko prejmem obhajilo. Zelo vesela
zaradi takih nasvetov sem zmolila pokoro in se izmuznila iz cerkve v strahu, da
bi me kdo poklical. Naslednjega dne sem šla tja v svoji beli obleki, še vedno v
strahu, da obhajila ne bom prejela. Toda prečastiti se je zadovoljil s tem, da
mi je povedal, kako je videl mojo nepokorščino, ker sem se spovedala drugemu
duhovniku. Dobri župnik je bil vedno bolj nezadovoljen in vznemirjen zaradi
dogodkov in lepega dne je zapustil faro. Razširila se je novica, da je
prečastiti odšel zaradi mene,[1] ker ni hotel sprejeti
odgovornosti glede dogodkov. Ker je bil delaven in priljubljen pri ljudstvu,
sem morala zaradi tega mnogo trpeti. Nekatere pobožne žene so stresale svojo
nejevoljo name, me oštevale in me včasih pričakale s klofutami ali brcami.«
Frančišek in Jacinta sta trpela, ko sta videla trpeti Lucijo, in večkrat
so solze omočile njun obraz, ko sta jo videla zelo
žalostno in pobito. Nekega dne ji je Jacinta rekla:
»O, da bi bili
moji starši taki, kot so tvoji, da bi ljudje tudi mene tepli in
bi mogla darovati več žrtev našemu Gospodu.«
p. Anton
[1] To
zagotovo ni bil odločujoči razlog. Glavni razlog so bile predvsem težave, ki
jih je imel župnik s svojimi farani zaradi zidave cerkve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar