Pogosto je naše srce sebično, usmerjeno na lastni jaz, zato je v njem za Božji Jaz malo prostora, malo prostora za ljubezen in zvestobo, za darovanje. Rešitev je v odložitvi sebičnosti, v usmerjenosti na Boga in bližnjega, v pripravljenosti za služenje potrebnim. Kako to doseči? Samo ljubezen rodi ljubezen. Kdor doživi ljubezen, jo bo pripravljen vračati, tudi s predanim služenjem.
Pravzaprav bi bilo treba na
vse dogajanje v nebesih in na zemlji gledati pod vidikom ljubezni. To gotovo
velja za bitja, ki so obdarjena z razumom in svobodno voljo, za bitja, ki so
zmožna ljubiti. Pri tem je bistvo ljubezni v darovanju in služenju.
Jezus nas neizmerno ljubi,
ljubi s človeškim srcem. Iz ljubezni do nas »je sam sebe izpraznil tako, da je
prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor
človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer
smrti na križu« (Flp 2,7–8). Papež Janez Pavel II. je dejal: »Ljubezen, ki je
použivala Srce Jezusovo, ljubezen, ki je povzročila smrt njegovega Srca, je in
ostane nepremagljiva moč.«
Danes, v času silnega razvoja
znanosti in tehnike, bi še posebej potrebovali pravo ljubezen. Velja namreč,
kar pravi holandski teolog Walgrave:
»Tudi najbolj popolna tehnika je nesposobna prebuditi najmanjši atom ljubezni.«
Češčenje Srca Jezusovega in Marijinega nas opozarja prav na to najpotrebnejše,
na ljubezen, sicer bomo postali podobni robotom.
Blagor mu, kdor dojame
globino Kristusove ljubezni, kakor jo je dojel sv. Pavel, ki je dejal: »Živim v veri v Božjega Sina, ki me je
vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Kdor to doume, bo tudi sam začel
resnično ljubiti Kristusa. Dajal mu bo prednost pred vsem drugim. Postal bo nov
človek. S svojim življenjem bo potrdil resničnost Jezusovega nauka: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi«
(Jn 14,15). Samo tisti, ki resnično ljubi Jezusa, ga je pripravljen poslušati
in mu služiti ter se odpovedati vsemu, kar Jezusu ni po volji.
Jezusova ljubezen do nas pa
nas ne nagiba le k ljubezni do njega, ampak tudi do bližnjega, saj je v vsakem
bližnjem, posebej še v pomoči potrebnem Jezus. Sv. Janez je zapisal: »V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal
svoje življenje za nas. Tudi smo dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16).
Papež Janez Pavel II. je ob 300. obletnici smrti sv. Marjete Marije
Alacoque (izg. Alakók) zapisal: »Ko sem bil leta 1986 kot romar ob grobu sv.
Marjete Marije, sem prosil v duhu izročila Cerkve, naj bi češčenje Srca
Jezusovega doživelo pristno prenovo. V Srcu Jezusovem namreč človeško srce
spoznava resnični in edini smisel svojega življenja in poslanstva. Samo v
Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar