Liturgične molitve so imeli že v stari zavezi. Opravljali so jih v jeruzalemskem templju in v sinagogah. Šlo je za sveti zbor, ki ga je sklical Bog, kar pomeni beseda »cerkev« v grščini (ekklesia) in hebrejščini (kahal).
Zbiranje Božjega ljudstva je dobilo poseben
pomen ob praznikih, zlasti za veliko noč. Tedaj so se skupaj spominjali rešitve
iz egiptovske sužnosti. Božje reševanje ni bilo le pretekla stvarnost. Bog
namreč vedno rešuje, še posebej ob spominjanju preteklih dogodkov odrešenjske
zgodovine. Ti dogodki po liturgičnem obhajanju postanejo sedanja stvarnost.
V novi zavezi se v liturgičnih dejanjih in
molitvah Božje ljudstvo spominja Kristusovega odrešenjskega dela. Skozi vse
leto obhajamo posamezne dogodke iz Jezusovega življenja, od njegovega spočetja
in rojstva, pa do njegove smrti, vstajenja, vnebohoda in prihoda Svetega Duha.
Vrhunec praznovanja je obhajanje Kristusove velikonočne skrivnosti, njegove
smrti in vstajenja. To se na najodličnejši način dogaja pri vsaki mašni
daritvi, posebej ob nedeljah, ki so male velike noči, najbolj slovesno pa od
velikega četrtka do velike nedelje. Ko se spominjamo preteklih odrešenjskih
dogodkov, ti dogodki na neki skrivnostni, a resnični način postanejo navzoči in
zdaj odrešenjsko delujejo na nas. Ne gre torej samo za zgodovinski spomin,
ampak predvsem za sedanje dogajanje, v katerem Kristus odrešuje, deli sadove,
ki nam jih je s svojim odrešenjem zaslužil.
Drugi vatikanski cerkveni zbor takole
opredeljuje bogoslužje: »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje
duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in
vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa
Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (B 7).
V naši veri ne gre samo za Kristusov nauk, niti
ne samo za njegove zapovedi, med katerimi je na prvem mestu zapoved ljubezni do
Boga in do bližnjega. V naši veri gre v prvi vrsti za Kristusovo odrešenjsko
delovanje v svetu in v človeku. Kristus nam prihaja s svojim odrešenjskih
delovanjem na pomoč predvsem v liturgičnih opravilih in molitvah: v sveti maši,
v besednem bogoslužju in v zakramentih, v molitvenem bogoslužju in v različnih
blagoslovih.
Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec
krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je
izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v
bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem
bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »V bogoslužju namreč Bog
govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu
odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).
Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza
cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in
njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in
njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo
drug za drugega. Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh
svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu
Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z
mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).
Tudi zakrament sprave je povezan z molitvijo.
Duhovnik se nanj pripravlja s svojo osebno molitvijo, prav tako spovedanec. Pri
samem zakramentu gre za posebno odličen »pogovor« z Bogom po posredovanju
spovednika. Po njem Bog oznanja svoje usmiljenje in deli odpuščanje, spovedanec
pa izroča Bogu svoje grehe, kesanje in željo po novem življenju. Čudovita
zamenjava! Kako je dobro opravljena spoved lahko povezana z osebno molitvijo,
kaže izjava neke redovnice in katehistinje:
»Po dobro opravljeni spovedi me v duši prevzame
velika hvaležnost do usmiljenega Očeta in Jezusa, do vse Cerkve, posebno do
njenega predstavnika v spovednici. Zakaj? Ker Bog v meni na novo ustvarja moje
srce... Pogosto ne vem, kako naj to hvaležnost do Boga in do Cerkve in veselje,
ki je z njo povezano, tudi na zunaj pokažem. Na čudovit način jo izražajo
besede Svetega pisma: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v
Bogu, mojem Zveličarju ... ker iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje.'«
K liturgični molitvi spadajo tudi različni
blagoslovi. Neki duhovnik je dejal: »Kot bogoslovec sem prebral besede
duhovnika, ki je zapisal, da ob koncu vsakega dneva blagoslovi svoje župljane.
To se mi je zdelo čudovito in zahrepenel sem po blagoslovu. Sedaj pa tudi sam
ob koncu dneva, ko premislim dan, ko se spomnim ljudi, ki so mi blizu,
prijateljev in tistih, s katerimi sem povezan v molitvi, vse skupaj
blagoslovim.«
Liturgična molitev je pri pravem molivcu povezana z osebno molitvijo. Ideal je,
da bi liturgična molitev postala hkrati osebna molitev, molitev našega srca, ne
samo naših ustnic. Da bo to, je potrebno, da je povezana z drugimi načini
molitve, zlasti s premišljevalno molitvijo, ki ima bolj oseben značaj. Poučno
je v tem oziru, kar piše neki redovnik: »Brez prave iskrene osebne molitve se
življenje zelo hitro sprevrže v ustaljen ritem, v golo opravljanje vsakdanjih
dolžnosti in obveznosti. Tudi liturgija (sveta maša in molitveno bogoslužje)
postane vse preveč vsakdanja, rutinska, neživljenjska. Osebna molitev pa me
odpira, da sem sposoben stopiti iz sebe, iz svojega kroga težav in problemov in
me usposablja, da morem prisluhniti Bogu, pa ne le Njemu, temveč tudi bratu, s
katerim živim.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar