»Moč molitve in zaupljive
ponižnosti nasproti našemu Odrešeniku in njegovi ter naši duhovni Materi je
naravnost čudovita in doseže velikanske stvari. Tudi jaz se moram za svoj
poklic zahvaliti svojim staršem, ki sta se že ob poroki dogovorila, da bosta,
če Bog da, enega od svojih otrok posvetila Bogu v duhovniškem poklicu. To sem
zvedel šele preko svojega duhovnega voditelja tedaj, ko ni bilo več nevarnosti,
da bi name kdo izvajal kak pritisk pri izbiri poklica. Vem pa tudi, da je
molila za duhovniške poklice moja svetniška teta Anica, ki je odšla k
usmiljenkam in zgodaj umrla, vsa srečna, da se more popolnoma dati Kristusu v
njegovih bratih – bolnikih in ubogih. Nikoli tudi ne bom pozabil na marsikateri
vtis, ki sem ga imel od neponarejene pobožnosti svoje mame, ki ni nikoli hodila
v šolo, pa je bila mnogo modrejša kakor žene, ki neprestano tiče ob radiu ali
pa so gledale vse filme. Kako bi mogel pozabiti mamine solze, ko sem kot otrok,
ko še nisem hodil v šolo, bral iz mašne knjižice križev pot – počasi in še
nekoliko črkovaje – pa so mama ob kolovratu bridko jokali ob razmišljanju
Kristusovega trpljenja! In še in še! Marsikaj slabega, zelo slabega sem videl v
zgodnji mladosti, pa še to je neskončno dobri Bog obrnil na dobro, da me je tem
tesneje pritegnil k sebi – a neizbrisne temelje je polagala domača hiša, ki ni
bila najbolj zgledna, a vendar v bistvu trdno krščanska: to se je videlo že
takoj, ko je človek stopil v »hišo« - same svete podobe, ki so bile moja prva
šola bogoslovja; in prav tako po drugih sobah, nič šare, nič posvetnosti! Še
danes mi je pred očmi v revni 'hišci' nad 'kevdrom' nad mojo posteljo (čeprav
je navadno ležal še kdo poleg mene) podoba angela varuha z napisom: 'Ti, o Bog,
si moj Gospod, jaz sem tvoj služabnik' in: 'Gospoda Boga moli in samo njemu
služi!' Še v starosti 30 in
več let, ko sem bil pred težkimi odločitvami, mi je to prišlo na misel: 'Ne bom
služil nobenemu gospodu, razen Bogu, pa naj pride karkoli!' Kako sem danes tega
vesel! …«
Strle ima v mislih čas
zapora. Ko je bil prvič v zaporu je imel ravno 30 let, drugi zapor pa je
preživljal v starosti od 32. do 37. leta.
Ko se je božji služabnik
Strle tako oziral nazaj na svoje življenje, se je veselil, da je vztrajal v
zvestobi tudi v najtežjih trenutkih zapora. Zaslugo za to stanovitnost in tudi
za svoj poklic pa je, kot vidimo, pripisoval svojim staršem in vernemu ozračju,
ki ga je bil v okviru lastne družine deležen v svoji mladosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar