Božji Sin me je vzljubil

Apostol Janez je zapisal: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,19). Sv. Janez Eudes [Ed], ki so mu dali vzdevek »prerok srca«, je zelo naglašal, da nas je Bog prvi vzljubil. Božja ljubezen je po tem svetniku alfa in omega, začetek in cilj vsega, kar biva. Ob razglasitvi za blaženega leta 1909 je papež Pij X. Janeza Eudesa označil za »začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja« Jezusovega in Marijinega Srca. Eudes je zapisal, kaj je cilj češčenja Božjega Srca: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse.« Cilj češčenja Jezusovega Srca je torej v tem, da bi tudi mi postali drugi Jezus, da bi umrl naš sebični jaz in dal prostor Jezusovemu Srcu, njegovi osebi, njegovi ljubezni.

Pri češčenju Srca Jezusovega niso najpomembnejše različne vaje in ustne molitve. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje Kristusovega telesnega srca kot odličnega dela Kristusovega telesa, saj po Svetem pismu in splošni govorici ljudi srce označuje osebno središče človeka. V ospredju je Kristus sam, njegovo telesno srce pa je pri tem simbol njegovega notranjega bogastva, zlasti njegove ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo Božjo ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo v popolni podreditvi Božji volji.

Katekizem katoliške Cerkve takole uči o Jezusovem Srcu: »Jezus nas je vse in vsakogar poznal in ljubil v času svojega življenja, svojega smrtnega boja in svojega trpljenja ter se daroval za vsakogar od nas: ‘Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe’ (Gal 2,20). Ljubil je nas vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim Jn 19,34), velja za prav posebno znamenje in simbol… tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi« (št. 478).

Ko je bil sv. Filip Benicij na smrtni postelji, je uprl oči v podobo Križanega na steni in šepetaje prosil: »Dajte mi mojo knjigo!« Dali so mu neko knjigo, toda bolnik je še naprej prosil: »Mojo knjigo!« Po njegovem pogledu so razumeli, da hoče razpelo, in so mu ga dali. Bolnik je Kristusa na križu večkrat pobožno poljubil, nato je rekel: »V to knjigo sem pogosto pogledal ter iz nje zajemal razsvetljenje in tolažbo. Z njo hočem narediti tudi svojo oporoko, z njo hočem skleniti svoje življenje. Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo. Ti si me odrešil, Bog resnice!«