Večina molitev je v množini. Molimo kot skupnost, Božje ljudstvo, Kristusovo telo, Cerkev. S tem seveda ni rečeno, da ne smemo moliti tudi zase, za svoje potrebe, moliti v ednini, čeprav molimo skupaj. Takšna molitev ima bolj oseben, prisrčen in izpoveden značaj. Tako molimo apostolsko in mašno vero. Ko se posvečamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, molimo v ednini, čeprav molimo skupaj.
Če je molitev prava, je vedno odprta za
sočloveka, je povezana s Cerkvijo, je cerkvena.
Čeprav jo opravljamo posamezno, vključuje edinost z brati in sestrami in dobiva
svojo učinkovitost od Cerkve in Kristusa samega, ki živi v Cerkvi kot njena
glava. Nobena prava molitev, ki jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna,
saj smo vedno člani Cerkve.
Neka redovnica piše: »Ko sestre molimo psalme, skupaj premišljujemo
ali molimo rožni venec, me to ne povezuje le z Bogom, temveč tudi s skupnostjo,
z našo redovno provinco, Cerkvijo na Slovenskem, vesoljno Cerkvijo. Včasih, ko
sem pri molitvi raztresena, pomislim, da mogoče prav zdaj toliko svetih
kristjanov po svetu z vso gorečnostjo slavi Boga – in postane me sram moje
malomarnosti. Če zmorejo ti in oni, zakaj ne bi tudi jaz?«
Za molitev je zelo pomembno, da smo v edinosti z vsemi. Medsebojno
odpuščanje vodi do takšne edinosti. Jezus posebej naglaša vrednost skupne
molitve tistih, ki so zbrani v edinosti. To je posebna Jezusova novost: »Če se dva izmed vas na zemlji združita v
katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva
ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,19s).
Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in
edinosti, je med nami Jezus, ki je posredovalec naše molitve pri Očetu. Če
prosi Jezus, ga bo nebeški Oče gotovo uslišal.
Sv. Janez takole poudarja
pomen medsebojne ljubezni za zvezo z Bogom in s tem za dobro molitev: »Boga ni
nikoli nihče videl. Če drug drugega ljubimo, živi Bog v nas in je njegova
ljubezen v nas popolna ... Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni,
živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,12.16). »Kdor se drži njegovih
zapovedi, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 3,24). Bog se razodeva tistemu,
ki ga ljubi: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi; kdor pa me
ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn
14,21).
Neka redovna sestra je povedala: »Lepo
je, ko molimo skupaj s sestrami. Lepo je, ko druga drugi pripovedujemo Božjo
besedo in se stavki prepletajo v čudovit mozaik Božje ljubezni do človeka, v
veletok zgodovine odrešenja.
Lepo je, ko ob večerih skupaj molimo z
vso Cerkvijo in polagamo pred Gospoda naše prošnje za svet. Prinašamo vse
trenutke dneva, vse ljudi, s katerimi smo se srečale, vse stiske, ki smo jih
videle, o njih slišale ali brale, vse muke človeštva, ki še trpi v porodnih
bolečinah. Takrat, ko vse izročimo Gospodu, se v nas naseli mir v zaupanju;
karkoli prosimo Očeta v Kristusovem imenu, se bo zgodilo. Verujemo, da Božji
Duh sam vpije v nas in prosi z neizrekljivimi vzdihi za tisto, česar same ne
znamo prav prositi.«
Skupne molitve so lahko liturgične ali neliturgične. Liturgične
so le tiste, ki jih kot takšne zaradi njihove posebne narave določi Cerkev.
Različne litanije in rožni venec niso liturgične molitve, čeprav jih molimo v
cerkvi in jih Cerkev zelo ceni.
Velik pomen imajo molitvene skupine.
Neka študentka je pred leti zapisala: »Bili smo skupina mladih, veselih,
odprtih ljudi; polni načrtov, duha, poleta, ljubezni. Vse je prekipevalo v nas.
In naša skupna molitev – nekaj čudovitega! Poglabljala nas je, bogatila,
dvigala. Ne znam povedati, koliko so mi pomenili ti dnevi. Njihov sleherni
trenutek je bil tako bogat, da se mi je včasih zdelo, da ni resničen, da ni
mogoče doživeti tako resnične notranje sreče.
Skupina je bila zame velik Božji
blagoslov. Moja molitev je tako počasi dozorevala in še dozoreva. Vem, da danes
brez nje ne bi mogla več živeti, saj mi pomeni vse tisto, kar je za živo bitje
hrana, voda, zrak, svetloba, toplota, dihanje in še mnogo več. Iz molitve črpam
moč za vsakdanje življenje; daje mi mir, varnost, sproščenost, gotovost.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar