Glej to Srce (1)

Ob naslonitvi na knjižico »Nihče nima večje ljubezni« (avtorji: A. Nadrah, A. Snoj, A. Mežan) bomo v več nadaljevanjih razmišljali o češčenju dveh najsvetejših Src, Jezusovega in Marijinega.

Ali je češčenje Srca Jezusovega še primerno za naš čas?

Če premislimo, za kaj pri tem češčenju gre, bomo morali pritrditi v naslovu izrečenemu vprašanju. V prebodenem Jezusovem srcu je Odrešenikova ljubezen do nebeškega Očeta in do nas ljudi dosegla vrhunec. Ta ljubezen nikoli ne zastara. Traja iz veka v vek, od roda do roda. V njej je rešitev tudi za naš čas. Jezus kot pravi Bog in pravi človek nas nenehno ljubi. Pri vsaki sveti maši se daruje za nas. Vedno znova nam grehe odpušča in potrpi z našimi slabostmi. Navzoč je na mnoge načine med nami. Bolj nam je blizu kot smo blizu mi samim sebi.

Vzemimo si čas. Glejmo Gospoda, pribitega na križ, z odprto srčno rano. Roke in noge so prebodene, glavo obdaja trnjeva krona. Ta podoba od vseh upodobitev najbolj razodeva največjo Božjo ljubezen do nas ljudi in najučinkoviteje zdravi naše rane.

Srednjeveški mistik in cerkveni učitelj sv. Bernard se je spraševal: »Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Če sem zagrešil kak velik greh, me bo pekla vest, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. Saj je bil ranjen zaradi naših grehov.«

Najbolj pa je bila temu mistiku Božje ljubezni pri srcu Jezusova srčna rana, njegovo prebodeno srce: »Jaz si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge ter stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem okušati in spoznavati, kako dober je Gospod.«

Za sv. Alberta Velikega je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, »da bi se nikoli ne naveličali opazovati njegovo Srce«.

Jezusovo telesno srce je simbol, znamenje njegove neizmerne ljubezni do nas ljudi in do nebeškega Očeta. Frančiškanski teolog in mistik sv. Bonaventura je zapisal: »Zato je bilo ranjeno [tvoje Srce], da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni.« Sprašuje se: »Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel ljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!«

Sv. Katarina Sienska je v nekem pismu zapisala: »V odprtem Srcu najdemo srčno ljubezen in prave, resnične kreposti. Odprto Srce nam oznanja prisrčno in gorečo ljubezen, ki nam je pripravila v krvi Božjega Sina očiščujočo kopel. Ta kri je pomešana z ognjem Božje ljubezni.«