Znamenje ob
smrti sestre Lucije. Bilo je leta
2005, na nedeljo, 13. februarja, v popoldanskih urah, ko smo v Opatovi kapeli v
Stični končali redno mesečno srečanje Bernardove družine. Pozneje smo zvedeli,
da se je prav v tem času v karmeličanskem samostanu Coimbra poslovila od
zemeljskega bivanja sestra Lucija iz Fatime. 13. februarja bo minilo 12 let.
Jože Dragar, ki se je s svojo ženo Milanko udeležil srečanja Bernardove
družine, me je opozoril na posebno znamenje, ki sem ga videl tudi jaz in sem
postal nanj bolj pozoren, ko sem pozneje zvedel o smrti sestre Lucije. Jože je
to znamenje ponovno in bolj podrobno opisal takole:
Še enkrat se potrudim in slednjič
zapišem ter opišem dogodek, znamenje – kot smo ga videli in doživeli v
popoldanskem nedeljskem času 13. februarja 2005. leta v cistercijanskem
samostanu Stična. Ne bi se sicer spominjal tako dobro, če bi videno ne ostalo
tako močno vtisnjeno v spominu, da sem ga mogel v mislih večkrat podoživljati,
saj se še vedno spominjam vseh podrobnosti.
Sončno je še bilo, snega ni bilo niti
vetra tistega lepega poznopopoldanskega dne, ko so se posamezniki z opatom
patrom Antonom Nadrahom po srečanju Bernardove družine s sveto mašo še
zadrževali v pogovoru, na desni strani hodnika pri Opatovi kapeli.
Ob pogledu na prostrano samostansko
dvorišče je bilo videti močno, izrazito zlatorumeno svetlobo, ki se je
razlivala na samostansko notranjost. Tudi vsi zidovi samostana so bili obsijani
s to barvo, v kateri se je razločno in jasno videl vsak predmet.
Še bolj zanimiv pa je bil prizor, ki se
je razkrival z druge strani hodnika, ob pogledu na samostanski vrt. Do koder se
je videlo, je bil vrt prav tako ves obsijan z enako lepo svetlobo kot dvorišče,
vse do približno pet metrov visokega obzidja, ki pa je bilo povsem naravne
barve. Tik nad njim pa se je dvigala, kakor da bi bila zgnetena in zbita lepa
bela zavesa nepredirne megle, da se skoznjo ni videlo prav nič. Vzpenjala se je
visoko, navpično kot zid, kakor da je omejena z nevidno prepreko, približno do
višine strehe nad Opatovo kapelo. Na tej višini se je megla nenadoma
razredčila, da se je videla modrina neba. Sijoča zlatorumena barva pa se je
razlivala tudi po zidovih samostanskega krila z Opatovo kapelo, kar je bilo
mogoče videti z mesta opazovanja.
Jože Dragar
Ni komentarjev:
Objavite komentar