Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 26. februar 2017

ODMEVI 1



Znamenje ob smrti sestre Lucije. Bilo je leta 2005, na nedeljo, 13. februarja, v popoldanskih urah, ko smo v Opatovi kapeli v Stični končali redno mesečno srečanje Bernardove družine. Pozneje smo zvedeli, da se je prav v tem času v karmeličanskem samostanu Coimbra poslovila od zemeljskega bivanja sestra Lucija iz Fatime. 13. februarja bo minilo 12 let. Jože Dragar, ki se je s svojo ženo Milanko udeležil srečanja Bernardove družine, me je opozoril na posebno znamenje, ki sem ga videl tudi jaz in sem postal nanj bolj pozoren, ko sem pozneje zvedel o smrti sestre Lucije. Jože je to znamenje ponovno in bolj podrobno opisal takole:
Še enkrat se potrudim in slednjič zapišem ter opišem dogodek, znamenje – kot smo ga videli in doživeli v popoldanskem nedeljskem času 13. februarja 2005. leta v cistercijanskem samostanu Stična. Ne bi se sicer spominjal tako dobro, če bi videno ne ostalo tako močno vtisnjeno v spominu, da sem ga mogel v mislih večkrat podoživljati, saj se še vedno spominjam vseh podrobnosti.
Sončno je še bilo, snega ni bilo niti vetra tistega lepega poznopopoldanskega dne, ko so se posamezniki z opatom patrom Antonom Nadrahom po srečanju Bernardove družine s sveto mašo še zadrževali v pogovoru, na desni strani hodnika pri Opatovi kapeli.
Ob pogledu na prostrano samostansko dvorišče je bilo videti močno, izrazito zlatorumeno svetlobo, ki se je razlivala na samostansko notranjost. Tudi vsi zidovi samostana so bili obsijani s to barvo, v kateri se je razločno in jasno videl vsak predmet.
Še bolj zanimiv pa je bil prizor, ki se je razkrival z druge strani hodnika, ob pogledu na samostanski vrt. Do koder se je videlo, je bil vrt prav tako ves obsijan z enako lepo svetlobo kot dvorišče, vse do približno pet metrov visokega obzidja, ki pa je bilo povsem naravne barve. Tik nad njim pa se je dvigala, kakor da bi bila zgnetena in zbita lepa bela zavesa nepredirne megle, da se skoznjo ni videlo prav nič. Vzpenjala se je visoko, navpično kot zid, kakor da je omejena z nevidno prepreko, približno do višine strehe nad Opatovo kapelo. Na tej višini se je megla nenadoma razredčila, da se je videla modrina neba. Sijoča zlatorumena barva pa se je razlivala tudi po zidovih samostanskega krila z Opatovo kapelo, kar je bilo mogoče videti z mesta opazovanja.
Jože Dragar

Ni komentarjev:

Objavite komentar