Po Mojzesovih stopinjah (17)

Po sveti maši in srečanju z begunci smo se vrnili na avtobuse. Stemnilo se je že, ko smo prispeli do našega hotela. Bil je lep in udoben. Vse sobe so bile opremljene z lepim pohištvom, ki je spominjalo na barok. Večerja je bila okusna in dovolj obilna. Pravzaprav je bila samopostrežba. To je bil naš zadnji večer v Jordaniji in naše popotovanje po Mojzesovih stopinjah je šlo h koncu.

Zjutraj smo zgodaj vstali in se okrepčali. Ko smo odhajali na pot, se je že jasnilo. Dežja ni bilo več, tudi snega je ostalo zelo malo. Samo tam, kjer so ga zrinili na kupe, ga je bilo še moč videti.

Mimo Madabe smo se peljali na goro Nebo. Zadnja postaja Mojzesovega življenja je bila tam. Prišel je pred prag obljubljene dežele, vanjo pa ni vstopil. Umrl je na hribih nasproti deželi, v katero je peljal izvoljeno ljudstvo.

Na gori Nebo je bila megla. Cerkev smo komaj videli. Šele ko smo bili čisto blizu, se je iz megle počasi izrisovala lepa nova cerkev.

Sveto mašo smo darovali v mali kapeli poleg cerkve. Tudi tu so za romarje skrbeli bratje frančiškani. Na zadnji steni kapele je bil lep mozaik, ki je, kakor kaže, bil prenesen od nekod drugod.

Zunaj se je megla že nekoliko dvignila, da se je videlo v dolino reke Jordan in še naprej v Sveto deželo. Škof Jurij nas je opozoril, naj gledamo proti zahodu, tja na Judejsko višavje. Tam se je lepo videla Oljska gora, vsa v belem, zasnežena. Za njo pa je bilo sveto mesto Jeruzalem.

Rabi bi si ogledali cerkev, a še ni bila dokončana. Škof Jurij se je veselil, da bomo lahko darovali sveto mašo že v novi cerkvi, a bili smo nekoliko prezgodnji.

Pred cerkvijo je postavljen tisti znameniti križ. To je visok kovinski drog, ki je narejen v obliki trhlega, že razpadajočega debla, ki ga ovija kača, narejena iz debele žice. Ta križ spominja na tisti dogodek iz puščave, ko so bili Izraelovi sinovi nezadovoljni, da so šli iz Egipta, kjer jim hrane ni manjkalo. Godrnjali so, ker so morali že dolga leta jesti mano, ki jim jo je Gospod pošiljal vsako jutro znova. Gospod Bog se je ujezil in nad njih poslal strupene kače, ki so jih pikale, da jih je mnogo pomrlo. Mojzes je prosil Gospoda za ljudstvo, naj se ga vendar usmili. Gospod se je ljudstva usmilil. Mojzesu je ukazal, naj naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Vsak, ki bi ga strupena kača pičila, naj bi se z zaupanjem ozrl na drog z bronasto kačo in bi ostal živ. Ta bronasta kača na križu je bila predpodoba za križanega Jezusa, ki je razpet na križu postal vsem znamenje življenja in vstajenja.

Žal sem lahko križ slikal le od strani, saj je bil prostor pred križem še gradbišče in zato nedostopen.

Pogled proti Sveti deželi je bil lep. Ker je bilo pozimi malo več dežja, je vse ozelenelo. Po pobočjih in v dolini reke Jordan je bilo vse zeleno. Lepa gosta trava je ovila hribovje, da je bilo videti kot razkošna preproga položena na zemljo. Tudi včerajšnji sneg je veliko pripomogel, da je suho hribovje ozelenelo. Pastirji so bili že na delu, saj so bile po pobočjih pod goro Nebo razsute številne črede drobnice.

Pot v jordansko dolino je bila strma. Počasi smo se spuščali po ovinkasti cesti. Spodaj v ravnini pa je bilo polno hudournikov in še več praznih strug. Izdolbli so jih nalivi, ko je bilo vode v preobilju. Precej je bilo tudi bananinih nasadov. Vozili smo med njivami in hiteli, da bi bili čim prej na meji, saj je bila sobota. Zato smo želeli čim prej priti v Izrael, da bi zaradi sobotnega dne, naredili čim manj sitnosti Judom na meji.

Pa naglica nikjer ni dobra. Šoferja nista poznala vseh malih cest, zato smo se izgubili. Prišli smo v zapuščeno pokrajino, kjer ni bilo videti nobene meje. Morali smo se vrniti nazaj pod goro. Naslednji poskus pa je uspel. Kmalu smo bili na jordanski meji.

Na meji je bil vrvež. Postavili so nas v kolono avtobusov in videti je bilo, da bomo čakali v nedogled. A šoferja sta kar po svoje vozila in prišli smo najprej do brezcarinske trgovine. Nekateri so šli nakupovat. Pater Peter je bil med njimi. V rokah je nosil lične torbice s cigareti. Z njimi je malo razveselil šoferje in še koga. Pobrali so nam potne liste, a kmalu smo jih dobili nazaj. Spravili smo se na avtobuse in se odpeljali naprej do izraelske meje, ki je na drugi strani reke Jordan. Šoferja in vodnika sta se poslovila od nas in se odpeljala nazaj na jug Jordanije.

Za nas pa se je začelo novo poglavje romanja, tokrat res po Sveti deželi. Mejne formalnosti smo pač morali prestati. Oddali smo prtljago. Potem so nam potne liste prelepili z malimi nalepkami, ki pa niso bile pri vseh enake. Eden od novomašnikov je dobil drugačno nalepko. Nismo vedeli, kaj naj bi pomenila. Pri rentgenu pa se je pokazalo, da so ga namenili za osebni pregled. Vsi smo že končali, le on je še sedel na drugi strani in nesrečno čakal na milost in nemilost. Ko smo vsi že končali, je tudi on pritekel za nami. Nič ni bilo hudega. Le malo na stran so ga dali in temeljito izprašali. Ko so dognali, da ni nevaren za državo, so ga izpustili. Malo ga je bilo strah, kaj se bo zgodilo. A na ta račun smo se kasneje veliko nasmejali.

Zunaj na vročem soncu smo čakali na avtobuse. Prišla sta dva, eden je bil mali, zato smo se do Betlehema pošteno stiskali.

p. Branko Petauer