Lucija je svojo duševno stisko zaupala dekanu iz Olivala, ki ji je dal nekaj napotkov za duhovno življenje ter je pastirčke učil, kako naj ugajajo Gospodu in mu darujejo majhne žrtve:
»'Če si želite jesti kaj okusnega, moji otroci, pustite,
in namesto tega jejte kaj manj okusnega in naredite
žrtev. Če bi se radi igrali, se ne igrajte in
darujte Bogu še drugo žrtev. Če vas sprašujejo in ne morete odgovoriti, je Bog,
ki tako hoče, in darujte mu še to žrtev.'
Popolnoma sem razumela govorico častitljivega duhovnika in
zelo sem ga vzljubila. Prečastiti me ni več
pozabil in včasih me je obiskal ali pa mu je pri srečanjih z mano pomagala
pobožna vdova, ki je živela v majhnem kraju
blizu Olivala. Imenovala se je gospa Emilia. Ta pobožna žena je šla večkrat v Covo da Iria molit. Potem se je
oglasila pri nas. Prosila sem jo, da bi smela nekaj dni preživeti pri njej, in
nato me je peljala v hišo gospoda dekana. Prečastiti me je ljubeznivo povabil,
naj dva ali tri dni ostanem v njegovi hiši, da bi
delala družbo njegovi sestri. Potrpežljivo je
preživel z mano več ur, me učil krepostnega življenja ter me vodil s svojimi modrimi nasveti. Ne da bi tedaj
razumela, kaj je duhovno vodstvo, lahko rečem, da je bil on
moj prvi duhovni voditelj. Zato ohranjam hvaležne in svete spomine na tega
častitljivega duhovnika.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar