V četrtem Spominu beremo:

»Nekega dne sem Frančišku skupaj z Jacinto, ki je za nekaj trenutkov vstala s postelje, nekaj časa delala družbo pri njegovi bolniški postelji. Kar naenkrat pride njuna sestra Terezija in nas opozori, da prihaja po cesti množica ljudi, zagotovo zato, da bi nas videli. Takoj, ko je odšla, sem rekla prijateljema:

'Dobro. Vidva jih sprejmita tukaj, jaz pa se grem skrit.' Jacinti se je posrečilo teči za mano in skrili sva se v velik prevrnjen sod, ki je stal zraven vrat proti vrtu. Kmalu sva slišali hrup ljudi, ki so pregledali hišo, šli na vrt in se pri tem naslanjali na omenjeni sod. In prav ta sod naju je rešil, saj je bila odprtina na drugi strani. Ko sva zaslišali, da so odšli, sva se splazili iz skrivališča in šli k Frančišku, ki nama je povedal, kaj se je zgodilo:

'Bilo je mnogo ljudi in hoteli so, da bi jim povedal, kje sta, a tudi jaz nisem vedel. Hoteli so nas videti in prositi mnogo stvari.'«

Lucija v prvem Spominu omenja dogodek, ki se je zgodil približno eno leto po Marijinih prikazovanjih in nazorno kaže, kako so se pastirčki trudili, da bi se izognili spraševanju ljudi:

»Nekega dne smo šli v Fatimo. Že blizu ceste smo zagledali skupino gospa in gospodov, ki so stopili iz avta. Niti za trenutek nismo dvomili, da hočejo govoriti z nami. Tako smo hodili naprej v upanju, da bomo mogli iti mimo, ne da bi nas spoznali. Ko so gospe prišle do nas, so vprašale, ali poznamo pastirčke, katerim se je prikazala naša ljuba Gospa. Pritrdili smo. Ali vemo, kje stanujejo? Pokazali smo jim, kako se pride tja, in zbežali, da smo se skrili na poljih blizu gozda. Jacinta je bila zadovoljna, da se je ta dogodek dobro končal, in rekla:

'Kadar nas ne poznajo, moramo vedno tako narediti.'«

p. Anton