Z Marijinimi prikazovanji trem fatimskim
otrokom se je njihovo življenje na zunaj zelo spremenilo. Nič več ni bilo
prejšnjega miru. Ko so ljudje zvedeli o prikazovanjih nebeške Gospe, so
prihajali posamezniki in v skupinah ter hoteli govoriti s pastirčki. O
nevšečnostih, ki so se začele za Lucijo, in sploh o njej, največ zvemo iz
njenega drugega Spomina:
»Nekateri so me občudovali in imeli za
svetnico, drugi pa so me zmerjali in govorili, da sem hinavka, da imam privide
in da sem čarovnica. Naš dobri Bog je polagal sol v vodo, da se ne bi skvarila.
Tako sem šla, hvala Bogu, skozi ogenj, ne da bi se ožgala ali spoznala črva
nečimrnosti, ki po navadi vse uniči. Ob takih prilikah sem navadno mislila:
'Nisem svetnica, kot mislijo nekateri, toda tudi lažnivka ne, kot trdijo drugi;
samo Bog ve, kaj sem.'«
Veliko obiskovalcev je bilo
dobronamernih, a radovednih romarjev, bili pa so tudi taki, ki so se čutili
poklicane, da Lucijo preizkušajo. Ona takole pojasnjuje, zakaj so se obračali
predvsem nanjo:
»Ker je imela Jacinta navado pri spraševanjih skloniti
glavo, gledati v tla in skoraj popolnoma molčati, sem
bila jaz poklicana, da bi zadostila radovednosti romarjev.
Pogosto so me klicali v župnišče, da me je izpraševal ta ali oni človek, ta ali drugi duhovnik.«
Tudi zato so se ljudje obračali na Lucijo, ker ji je
Frančišek dajal prednost. Lucija ga je nekega dne vprašala:
»Zakaj povesiš
glavo, kadar te kaj vprašajo, in nočeš odgovoriti?«
»Ker hočem, da
najprej odgovorita ti in Jacinta. Jaz vendar nisem ničesar slišal, jaz lahko le
povem, da sem videl. Kaj pa, če bi rekel nekaj, česar ti nočeš?«
Lucija je vseskozi imela vodilno vlogo, ki sta jo
bratranec in sestrična vedno priznavala. Večkrat je bila v zadregi in stiski
vesti, kaj naj odgovori in kaj zamolči, da se ne bo zlagala, hkrati pa ohranila
zase, kar ne sme povedati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar