Marija je velika, ker noče poveličevati sebe ampak Boga. Je ponižna. Noče biti nič drugega kot Gospodova dekla (prim. Lk 1,38). Pri odrešenju sveta ne sodeluje z izvrševanjem svojega dela, ampak samo tako, da je popolnoma na razpolago Božjim pobudam. Je žena upanja. Ker je verovala Božjim obljubam in pričakovala odrešenje Izraela, je lahko angel prišel k njej ter jo pozval k odločilnemu služenju pri uresničenju teh obljub. Je žena vere: »Blagor ti, ki si verovala,« ji je rekla Elizabeta (prim. Lk 1,45).
Magnificat – tako rekoč
podoba njene duše – je v polnosti stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje
besede. Jasno je, da Marija dobro pozna Božjo besedo, iz nje izhaja in se vanjo
spontano vrača. Govori in misli z Božjo besedo. Božja beseda postane njena beseda
in njena beseda rodi Božjo Besedo. Očitno je, da so njene misli v sozvočju z
Božjimi mislimi ter da je njeno hotenje povezano z Božjim. Ker je bila
popolnoma prežeta z Božjo besedo, je lahko postala Mati utelešene Besede.
Benedikt XVI., Deus Caritas
est, št. 41
Kdor
bo našel Marijo, bo našel življenje … Marija mora bolj kot kdaj koli odsevati usmiljenje, moč in milost. Usmiljenje,
da bi ljubeče privedla in sprejela uboge grešnike in zablodele, ki se bodo
spreobrnili in vrnili v katoliško Cerkev. Moč proti Božjim sovražnikom […], ki
se bodo silovito uprli, da bi z obljubami in grožnjami zapeljali in premagali
vse svoje nasprotnike. Končno bo morala odsevati milost, da bi poživljala in
podpirala pogumne vojake in zveste služabnike Jezusa Kristusa, ki se bodo
bojevali za njegove cilje.
Marija
mora biti nekaj strašnega za hudiča in njegove pristaše, ker ima urejeno vojsko
za boj. To velja še posebno v teh poslednjih časih, ker se hudič, ki dobro ve,
da ima malo časa, bolj kot kdaj koli prizadeva, da bi pogubil duše ter vsak dan
podvoji svoje moči in boje. Kmalu bo povzročil kruta preganjanja in strašne
pasti zvestim služabnikom in resničnim Marijinim sinovom, ki jih težje premaga
kot druge.
Sv.
Ludvik Grignion Montfortski, Resnična pobožnost do Marije, št. 50
Malo
pred letom 1930 je doktor Takaši Nagai,
v tistem času še ateist in pozneje eden od preživelih po eksploziji atomske
bombe v Nagasakiju leta 1945, obiskal frančiškanskega patra, bodočega svetnika Maksimilijana Kolbeja, ki je ravnokar
prispel na Japonsko. Takole poroča:
»Ko
mi je stisnil roko, sem razumel, da je imel vročino in sem ga vprašal, če se
počuti slabo. Odgovoril mi je s svojim svetlim nasmehom. Pregledal sem ga in
sem vzkliknil: 'Oče, hudo je. V obeh pljučnih krilih imate tuberkulozo!' Ravnodušno
in še vedno z nasmehom mi je rekel: 'Hvala, doktor, dober zdravnik ste. Tako v
Rimu kot na Poljskem so mi odlični zdravniki deset let govorili isto.'
Odgovoril sem z začudenim glasom: 'Kako? Deset let?'
Ta
vitez Brezmadežne je v mnogih letih prepotoval svet v takšnem fizičnem stanju!
Kot zdravnik sem se znašel pred neverjetnim primerom in izzivom za znanost. Z
najmanj štirimi petinami vnetih pljuč in neprestano vročino je živel naprej
aktivno in veselo. Potem mi je pater Kolbe dal rožni venec in mi z nasmehom na
obrazu rekel: 'Vse je tukaj! Vse je tukaj!'«
Leta
1934 je Takaši Nagai zaprosil za krst …
Ni komentarjev:
Objavite komentar