Srce Jezusovo[1]

Pobožnost do Srca Jezusovega postavlja pred naše oči ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še ljubi. V Kristusovi ljubezni pa se nam razodeva božja ljubezen. Ta nas nagiblje k popolnemu zaupanju v Boga. Job je že v stari zavezi dejal Bogu: Tudi če me ubiješ, bom še zaupal vate! Kako bi morali zaupati šele mi, ki gledamo na prebodeno Srce božjega Sina, žrtvovano za nas do poslednje kapljice krvi! Ne spodobi se za kristjana tista malodušnost, kateri se tako mnogi predajajo.

Bral sem dnevnik, v katerem nekdo piše o samem sebi[2]: Danes sem bral pri Ivanu Cankarju: So stvari na svetu, ki so važnejše kakor literatura. – Tista važnejša stvar je zame to, da se z vso dušo oklepam Kristusa. Doslej sem se vse preveč ravnal po literatih. Sedaj vidim, da me to napravlja žalostnega, malodušnega, brez moči zoper vse, kar je v meni in v mojem okolju slabega. Lepih besed se morem naučiti v leposlovnih knjigah. Toda ne lepih in junaških dejanj resnične ljubezni. Od danes naprej sklenem, da bom hodil v šolo Jezusovega Srca, ne pa v šolo k literatom.

Vsakdo izmed nas doživlja notranji boj, doživlja bridke trenutke, ko ga nekaj z vso močjo vleče v tisto, kar vidimo, da nas more spraviti samo v nesrečo. Kristus nam bo dal moč. Zatečemo naj se v Njegovo srce, ki misli (na nas) rod za rodom.

»Če bi še enkrat živela, bi živela popolnoma drugače. Živela bi res za Boga, živela bi res po evangeliju. Za nobeno ceno se ne bi nikdar vdajala grehu.« Kako usodno je, če si kdo božjo ljubezen jemlje za nekakšno potuho v slabem življenju: Češ, Bog mi bo že odpustil, saj je dober. Kateri sin, ki ljubi očeta v resnici, bo očeta žalil z najgršimi stvarmi, češ, saj mi bo že odpustil, saj je dober. To je nesmisel. Če vem, da je oče dober, se bom še posebej varoval, da ga ne bom žalil.

Brez premagovanja samega sebe ni mogoče biti Jezusov učenec.

Anton Strle

[1] Verjetno gre za osnutek Strletove pridige. Besedilo je brez omembe kraja in datuma.