Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 01. junij 2020

Pot v svet


Ves moj svet je bil moj dom in dolina, ki sem jo videla skozi okno: polje, ki sta ga na obeh straneh omejevala grička. Tam daleč, kjer sta se griča stikala, sta se med njima iz doline izvila potok in cesta ob njem. Tu je bila edina pot v svet. Nisem hrepenela po njej. Nekoč mi je padel v potok prazen kolešček za sukanec, s kakršnimi smo se otroci radi igrali. Priljubljene igračke nisem hotela izgubiti, zato sem tekla za njim ob potoku. Bila sem bosa in pravkar pokošena trava me je zbadala v podplate. Vendar sem kar tekla in tekla, a potok je bil hitrejši. Kolešček je izginil izpred mojih oči, morda so ga valovi odnesli daleč tja do Krke ali pa se je zapletel v grmovje na obrežju. Bilo mi je jasno, da nima smisla teči naprej, kajti zagledala sem staro kapelico, ki je nekako označevala nam znani del polja do koder smo še šli kdaj s starši. Kakor vsako znamenje je imelo tudi to svojo zgodbo. Davno nekoč, ko niti naših staršev še ni bilo na svetu, so mladi fantje iz naših krajev začeli odhajati s trebuhom za kruhom v svet, predvsem v Ameriko. Saj najbrž si niti niso predstavljali, kakšno bo življenje v tujem svetu. Edino kar so vedeli, so bile pripovedi o bajno bogati deželi, kjer se dolarji valjajo po cestah. To je prepričalo tudi fanta s premožne domačije konec vasi. Starši so mu branili, saj je imel doma dovolj dela in kruha. Toda on je hotel več. Čakalo ga je neljubo presenečenje. Fant, vajen s soncem obsijanih travnikov in njiv, je moral poprijeti za delo v rudniku. Vendar je stisnil zobe in sklenil, da bo vzdržal. Nekoč bodo že prišli boljši časi. Ampak nekega dne se je v rudniku zgodila nesreča. Ko je dolge ure ždel v temi zasut z zemljo in premogom, prestrašen in obupan, se je v pričakovanju zadnje ure zatekel k molitvi.
Spomnil se je večerov v domači hiši. Kot otrok je spal v podstrešni sobi s starimi starši. Čeprav je po večerji družina že skupaj zmolila rožni venec, je moral starim staršem zmolili dolgo vrsto molitev: od kesanja do angela varuha. Našteti je moral tudi šest resnic in glavne grehe. Na podstrešju je bilo malce strašljivo, saj so sumljivo škripala lesena stopnišča in ograje. Najraje bi potegnil odejo čez glavo in zaspal. Toda zbrano sta ga poslušala in popravljala, kadar se je zmotil. Ko ga je mlajši brat zamenjal v spalnici starih staršev, se je preselil k hlapcu na svisli. Nekaj časa je še molil, potem pa počasi na molitev povsem pozabil. Toda zasut v rudniku je nevede začel ponavljati molitvice s podstrešja. Nazadnje je že povsem obnemogel ponavljal samo še klic k Mariji: »O, preblaga Devica, še nikoli ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila …« Ko se je v bolnišnici prebudil, je na njegovih ustnicah še vedno trepetalo Marijino ime. Potem je poslal domov denar in pismo s prošnjo, naj v zahvalo za njegovo rešitev postavijo tam, kjer se je še zadnjič ozrl na domačo vas, kapelico posvečeno Mariji.
Od takrat je minilo več kot sto let. Kapelica je komaj še vredna tega imena, saj je kar nekako zlezla vase. Vdrta streha je več ne brani pred dežjem. Polomljena vrata visijo s tečajev, skozi razbita okna vleče veter. Veter ali mački so prevrnili Marijin kip, odbiti kosi ležijo po tleh. Okolico kapelice je prerasel španski bezeg, ki na zunaj zakriva ruševine. Komaj kdo se še ozre nanje, saj zdaj namesto stare poti ob potoku vodi iz doline asfaltirana cesta.
Tudi jaz sem odšla po tej cesti, ko sem čez mnogo let zapustila domačo dolino. Imela sem srečo, da sem vedno v življenju naletela na križišča s kapelicami in znamenji, ki so mi povedala, da je konec varne poti in se je treba obrniti.
Valerija Ravbar

Ni komentarjev:

Objava komentarja