Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 20. junij 2020

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (5) Marijino vodstvo skozi dva tisoč let


V prvih stoletjih krščanstva so gledali na Marijo kot na tisto, ki je najtesneje povezana z njenim Sinom. Ko so brali Novo zavezo in premišljevali o Jezusovem življenju ter ga podoživljali v bogoslužju, niso mogli mimo njegove matere. Kjer je sin, tam je tudi mati! Zato je tudi posredniško delovanje Marijinega Srca tako staro kakor krščanstvo, čeprav izrecnega češčenja prav Marijinega »srca« od začetka ni bilo. Sv. Avguštin v 214. govoru razpravlja o Mariji in poudarja, da je njena ljubezen temelj vse njene veličine, tudi devištva in Božjega materinstva: »Spočela je kot devica, s srcem je spočela, to je z ljubeznijo svoje vere je spočela.« Ko so kristjani premišljevali, kakšna je bila Marijina notranjost, predvsem njena izredna ljubezen do Boga in ljudi, so vključno že častili Marijino Srce.
Izrecno češčenje Marijinega Srca se da zgodovinsko dokazati vsaj že v 12. stoletju pri izredno gorečem Marijinem častilcu sv. Bernardu, glavnem cistercijanskem svetniku. Pri njem se kaže veliko zaupanje v Marijino vodstvo in pomoč. V enem izmed svojih številnih govorov se takole zateka k Marijinemu usmiljenemu Srcu: »Odpri, o Mati usmiljenja, vrata svojega milosti polnega Srca objokanim Adamovim otrokom. Občudujem tvoje Srce zaradi bogatega usmiljenja, o moja Kraljica!« V govoru o trpljenju žalostne Matere Božje razlaga: »Bolečina, ki je napolnjevala Marijino Srce, se je dvigala k Jezusovemu Srcu. Udarec smrti, ki je zadel Božjega Sina, je zadel tudi Srce njegove Matere.« »Hujša kot njeno telesno trpljenje je bila žalost njenega Srca.« Ko so leta 1135 cistercijani začeli z rednim meniškim življenjem v Stični, so to marijansko usmerjenost širili tudi med našim ljudstvom.
Sprva je bila pobožnost do brezmadežnega Srca Marijinega le zasebna. Šele sv. Janez Eudes (izg. Ed) ji je sredi 17. stoletja s slovesnim molitvenim bogoslužjem v čast Marijinemu Srcu dal javni in liturgični značaj. Od začetka 18. pa tja do začetka 19. stoletja je češčenje Marijinega Srca naraščalo in se širilo istočasno s češčenjem Srca Jezusovega. Marijina prikazovanja sv. Katarini Labouré leta 1830 so v zvezi s širjenjem čudodelne svetinje močno prispevala k razširitvi češčenja Srca Marijinega. Temu se je pridružila že tudi misel na posvetitev človeštva njenemu Srcu.
Arški župnik sv. Janez Vianney je povedal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.« Vzkliknil je: »O Marija, vsi narodi naj te slavijo. Vsa zemlja naj se zateka k tebi in vsi naj poveličujejo tvoje brezmadežno Srce.« Pogosto je priporočal devetdnevnico na čast Marijinemu Srcu.
Češčenje Marijinega Srca so posebno pospeševale bratovščine brezmadežnega Marijinega Srca v 18., 19. in 20. stoletju, in to tudi pri nas na Slovenskem. Prva bratovščina Marijinega Srca na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1718 v samostanu klaris v Mekinjah na Gorenjskem. Škof bl. Anton Martin Slomšek je ustanovil leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču takšno bratovščino. Škof Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu Marijino srce. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec Marijinega Srca. Goreč apostol Marijinega Srca je bil tudi naš svetniški kandidat škof Janez Gnidovec. Ne smemo pozabiti na našega mučenca bl. Alojzija Grozdeta, ki je zelo častil Marijino Srce in obhajanje petih prvih sobot. Prvo je orosil s svojo mučeniško krvjo v noči od prvega petka na prvo soboto v gozdu pri Mirni.
Češčenje Marijinega Srca je po katoliškem svetu dobilo nov razmah z Marijinimi prikazovanji v Fatimi leta 1917 in s posvetitvijo vsega sveta brezmadežnemu Marijinemu Srcu, ki jo je ob 25. obletnici fatimskih prikazovanj sredi največjih vojnih grozot druge svetovne vojne, 31. oktobra 1942, izvršil papež Pij XII. Isti papež je praznik Marijinega Srca raztegnil na vso Cerkev in ga nastavil na osmino Marijinega vnebovzetja, na 22. avgust. Po preurejenem cerkvenem koledarju je praznik brezmadežnega Srca Marijinega na soboto po prazniku Srca Jezusovega. Tako je bolj vidna tesna povezanost med češčenjem Jezusovega in Marijinega Srca. Izredno pomembna je posvetitev vsega sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je skupaj s škofi sveta izvršil papež sv. Janez Pavel II. 25. marca 1984 pred originalnim kipom fatimske Gospe na Trgu sv. Petra v Rimu.
p. Anton

Ni komentarjev:

Objava komentarja