Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 26. junij 2020


POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (10)

Življenje v Božji navzočnosti

Da se zavemo Božje navzočnosti, imamo več poti. Ena je v tem, da si prikličemo v zavest, da je Bog navzoč povsod, zato tudi poleg nas. Še več, je celo v nas, v našem srcu. Treba je, da obujamo vero v njegovo navzočnost. Kako bistveno boljša bi bila naša molitev, če bi pred njo obudili živo zavest, da je troedini Bog, če smo v posvečujoči milosti, še posebej v našem srcu!
Ko molimo h Kristusu, si ga lahko predstavljamo, kako je navzoč v nebesih na Očetovi desnici. Od tam gleda na nas in nas ljubi. Z njim se lahko vsak trenutek pogovarjamo. Smemo si ga predstavljati, da je v svoji človeški naravi poleg nas in z nami kot naš prijatelj. Tako se je z Jezusom pogovarjala tudi sv. Terezija Velika in mnogi drugi svetniki.
Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo Ti.
Neki hebrejski filozof pravi: "Molitev se začenja prav v trenutku, ko Bog preneha biti nekdo in postane Ti." Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje Božje navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, ki je zame posebna Božja govorica.
Fatimski pastirčki so močno Božjo navzočnost doživljali ob angelovem in Marijinem prikazanju pa tudi pozneje v vsem svojem življenju. Marija jih je še večkrat obiskala. Lahko sklepamo, da ni prišla sama.
Pripoveduje se, da se je sv. Tomažu Akvinskemu, ko je končal važno poglavje svojega velikega dela o Resnici, prikazal Kristus ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni, Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?" Tomaž je odgovoril: "Tebe samega, Gospod!"
            Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas: "Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1–5).
            V molitvi doživljamo tudi Božjo odsotnost. S tem ni rečeno, da Bog ni navzoč. Le zaznavamo tega ne. Lahko pride tako daleč, da se človek čuti od Boga zapuščen. Tako je bilo z Jezusom na križu, ko je molil: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" S to svojo zapuščenostjo nas je odrešil vsake naše zapuščenosti, če se le vključimo vanj.
            Pri tistih, ki se resno prizadevajo za krščansko življenje, je doživljanje Božje odsotnosti ali celo zapuščenosti v molitvi znamenje prehajanja na popolnejši način molitve. Človek se mora v trpljenju odtrgati od vsega, tudi od tolažbe, ki jo pričakuje v molitvi od Boga. Tako bo osvobojen za višjo stopnjo molitve.
p. Anton

Ni komentarjev:

Objava komentarja