Zvesta in resnična ljubezen duše je ljubezen do resnice. Sposoben sem misliti in sprejeti resnico; toda bolje bi bilo, ko bi ne imel te zmožnosti, če ne bi imel ljubezni do resnice. Ljubezen do resnice je sad tega drevesa, katerega korenina sem jaz; če pa bi me videl brez sadu, ne bi bil varen pred sekiro.
Nevesta torej ni našla tistega, ki ga je
iskala, njo pa so našli tisti, ki jih ona ni iskala. To naj poslušajo tisti, ki
se drznejo brez voditelja in učitelja podati se na pot duhovnega življenja in
mislijo, da bodo hkrati učenci in učitelji. Pa ne samo to, ampak zbirajo okoli
sebe tudi učence; slepci, ki vidijo slepce! Koliko jih je na ta način nevarno
zašlo s prave poti! Ker prav nič ne poznajo satanovih zvijač in načrtov, se je
zgodilo, da so začeli z Duhom, končali pa z mesom ter postali žrtev sramotnega
zapeljevanja in grešnega padca … Kdor noče dati roke voditelju, jo da
zapeljivcu. In kdor pošlje ovce na pašo brez čuvaja, ni pastir ovc, marveč
volkov.
Vsako spreobrnjenje moramo pripisati Bogu,
kateremu mora reči vsaka duša s psalmistom: »Spreobrni nas Bog, naš Zveličar!«
(Ps 84,5).
Kristus
je naša prvina. Kjer je on pred nami, tam je tudi naša vera, saj gre povsod za
njim. Če bi se povzpel v nebesa, je tudi ona ondi, če bi šel v podzemlje, je
tam. Če bi vzel peruti zore, če bi prebival na koncu morja, pravi: »tudi tja bi
me vodila tvoja roka in me držala tvoja desnica« (Ps 138,8–10). Ali nas ni po
tej veri vsemogočni in predobri Ženinov Oče obudil skupaj s Kristusom in nas
skupaj z njim posadil na svojo desnico?
Ni komentarjev:
Objavite komentar