Ko je od Boga in
ljudi ljubljeni častiti oče Bernard v svojem Clairvauxu srečno dopolnil svoje
dni, je v miru umrl, bogat po dnevih, še bolj pa po krepostih. Ob njegovi
vrnitvi domov so se zbrali škofje, opatje in mnogi drugi pobožni možje. Kajti
dar ozdravljanja, ki ga je imel v življenju, ga ni zapustil niti po smrti.
Njegovo svetniško telo, lepo ozaljšano z duhovniškimi oblačili, z odkritim
obrazom in vidnimi rokami, je bilo položeno na mrtvaški oder. K svetniškemu
očetu je spoštljivo in ponižno prišel nek brat, ki je stalno trpel zaradi
težkih božjastnih napadov. Kot da bi Bernard še živel, ga je začel prositi s
solznimi očmi, naj se ga usmili. Svetniški oče ni mogel prezreti tako velikega
trpljenja svojega sina. In kot če bi rekel: ”Sin, jaz sem spal, toda moje srce
je bedelo,” mu je takoj podelil po Božji milosti to, kar ga je prosil. Kajti od
tiste ure je bil ta brat popolnoma zdrav in se je hkrati spoznal, da je njegov
sveti opat še živel po smrti.
Na dan pokopa
tega nadvse dragocenega zaklada je prišel deček iz bližnje domačije, ki je imel
zaradi osušene kite zakrivljeno ramo in roko. Pričujočim se je smilil zaradi
svoje mladosti in bolezni. Po deveti molitveni uri so ga silili, naj gre naprej
in se dotakne svetega telesa. Takoj ko se je osušena rama dotaknila svete rame
in je položil skrivljeno roko na blagoslovljeno, se mu je vrnila naravna moč.
Rama se je okrepila in pred očmi vse množice, ki je obdajala truplo, je roka
popolnoma ozdravela. Glavni opat iz Cîteauxa je zaradi hrupa, ki bi motil meniško
življenje, Bernardu prepovedal še naprej delati čudeže.
Iz
starodavnega spisa Exordium magnum
Ni komentarjev:
Objavite komentar