Moje
otroštvo je potekalo ob petrolejki. Ne spominjam se, da bi me to kdaj motilo.
Ob njeni brleči svetlobi sem se naučila brati in pisati. Predvsem pa je dajala
svoj čar večerom, ki smo jih z babico preždeli na kmečki peči. Babica je bila
drobcena ženica, sive lase je spletala v kito, ki jo je zvila na temenu. Očal
ni nikoli nosila , pomagala si je z nekakšnim monoklom, ki ga je po potrebi
odmikala ali približevala očem. Uporabljala ga je, kadar nam je vnukom
prebirala zgodbe iz knjig. Toda še lepše so bile tiste, ki nam jih je
pripovedovala. To so bili spomini na njeno otroštvo in davno umrle sorodnike.
To so bile stare pesmi, ki se jih je na pamet učila v šolskih letih in jih ni
nikoli pozabila. Babica nas je naučila večino molitvic. O Mariji in svetnikih
nam je pripovedovala, kakor da bi jih bila poznala. V njenih pripovedih so
stopili z oltarjev in se nam približali. Vse, kar smo jo vprašali, je znala
razložiti tako, da smo bili zadovoljni. Brezmejno smo ji zaupali in ji verjeli.
Deda se komaj še spomnim, saj je umrl ko sem imela pet let. Nosil je prekrasne
francjožefovske brke. Med prvo svetovno vojno je bil v vojnem ujetništvu v
Rusiji. Od tam je prinesel domov nešteto neverjetnih zgodb. O ledeni Sibiriji,
kjer so se vozili s sanmi in so jih zasledovali tropi volkov, pa o nepreglednih
poljih pšenice, ki so jih revolucionarji zažgali tako, da so lisicam privezali
na repe goreče predivo in jih spustili med pšenico. Najbolj nas je prevzela
pripoved o Čerkezih, ki naj bi jih srečal in so imeli v glavi eno samo oko.
Babica mu je verjela, pa smo mu verjeli še mi. Kar je rekel ded, je bilo sveto.
Tako skromen je bil svet našega otroštva, pa je vendar odpiral pred nami ves
svet in zgodovino. Predvsem pa budil domišljijo.
Tudi
danes v naših sobah stojijo kmečke peči. Bolj za okras, saj babice nimajo ne
časa ne volje, da bi na njih posedale z vnuki. Prav tako mi nismo znali
prenesti njihovih zgodb svojim vnukom.
Če
bi zvečer, ko je vsa družina zbrana doma, vnuki radi izvedeli kaj iz starih
časov, jim babica priporoči internet, kjer tako in tako vse piše. Ona si mora
pač ogledati nadaljevanko na TV. Ko jih z avtom pelje v glasbeno šolo, bi morda
ob znamenjih ob cesti rada rekla nekaj besed, pa so otroci poglobljeni vsak v
svoj mobitel. Ne, to res ni priložnost, da bi pripovedovala, kakšna je bila
nekoč njena pot v šolo.
Kadar
pritečeta na obisk mala nečak in nečakinja, bi rada od mene izvedela vse
mogoče, pa se vse prevečkrat konča s tem, da me podučita o novostih pri
mobitelu in naročita po spletni pošti kako torbico ali ovitek. Zgodi se tudi,
da preprosto buljim v internet in pozabim, da sta pri hiši.
In
ob neki taki priložnosti, ko se mi ni ljubilo pogovarjati z njima, je vzkliknil
desetletni Miha:
»Internet
je pokvaril tudi teto Valčko!«
Ali
res? Kaj pa, če bi vsaj za nekaj dni obrnila hrbet internetu in bi se z Niko in
Mihom preprosto samo pogovarjali?
Ni komentarjev:
Objavite komentar