Misli sv. Bernarda (18) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bil ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (20,6).

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE

Kristus je s križa objel sv. Bernarda

V starodavnem spisu Exordium magnum je o sv. Bernardu zapisano:

Menard, pobožen mož, nekoč opat v Moresu, v samostanu blizu Clairvauxa, je poročal: »Poznam meniha, ki je nekoč videl sv. opata Bernarda, kako je sam molil v cerkvi. Ko je ta ležal v cerkvi pred oltarjem, je videl nad njim križ s Križanim, katerega je blaženi mož v največji pobožnosti molil in poljubljal. Potem se mu je zdelo, da je Veličastvo sámo ločilo roke od koncev križa, objelo Božjega služabnika in ga pritegnilo k sebi. Medtem ko je menih to nekaj časa opazoval, je postal zaradi prevelikega začudenja negiben in je bil ves iz sebe. Nazadnje se je zbal, da bi užalil očeta, če bi ga ta videl blizu sebe kot raziskovalca njegovih skrivnosti. Zato je šel tiho proč, kajti ob tistem svetem človeku je spoznal in vedel, da je njegova molitev in njegovo življenje v resnici nadčloveško.«

Bernardova molitev je samostanskemu bratu olajšala božjastne napade

Nekoč je opat Bernard zapustil samostan, da bi obiskal svoje brate na polju pri žetvi. Ker pa je bil slaboten in ni mogel pešačiti, je jezdil na oslu. Vendar je menih, ki je šel z njim, padel nenadoma pred njim na tla, ker ga je mučil božjastni napad. Ko je sveti mož to videl, je sočustvoval z njim in prosil zanj Gospoda, naj se mu tisti napadi nepredvidoma ne ponovijo. Od takrat in do svoje smrti, skozi 20 let, ki jih je še preživel, mu je bilo dovoljeno, česar prej ni imel in kar se drugim božjastnikom komaj kdaj posreči. Kajti vsakokrat, ko mu je grozilo, da bo padel, je začutil napad nekaj časa prej. Tako je mogel na primeren način leči v posteljo in se pripraviti na napad, brez nenadnega padca. Verjamemo, da bi mu sveti oče, ki mu je izprosil ta dar pri Gospodu, lahko dosegel popolno ozdravljenje, če bi spoznal, da bi to bilo koristno za zveličanje njegove duše. Tega moža pa je bilo zaradi značaja težko prenašati in je bil zelo trdosrčen. Zato se je zdelo potrebno za njegovo zveličanje, da ima šibo za kaznovanje in palico za tolažbo. Tako mu je bilo milostno dovoljeno izogniti se nenadnemu padcu in ne pogrešati trna zdravilne bolezni.

Razstava župnika in akademskega slikarja Jošta Snoja v Stični

V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični smo v četrtek, 18. junija 2015 slovesno odprli občasno razstavo Jošta Snoja: Slike. Odprtje razstave je bilo v duhu spravne daritve v imenu umetnosti. Za uvod smo poslušali verze iz Balantičevega nedokončanega soneta, v interpretaciji Klare Kastelec, študentke AGRFT-ja, o razstavi pa sta spregovorila akademska slikarka Nika Zupančič in avtor likovnih del, gospod Jošt Snoj. Razstavo je slovesno odprl ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Za glasbo sta poskrbela Peter in Jakob Barbo.

Na razstavi je na ogled 70 likovnih del. Med njimi so slike iz cikla Huda jama, krajine in sakralne slike. Razstava je obsežna, saj je postavljena v vseh treh razstavnih prostorih v pritličju muzeja. Razstavo spremlja dvojezični razstavni katalog: Nataša Polajnar Frelih, Jošt Snoj, Jošt Snoj: Slike / I dipinti, Stična : Muzej krščanstva na Slovenskem 2015.

Z razstavo likovnih del akademskega slikarja in duhovnika Jošta Snoja (roj. 1967) v Muzeju krščanstva na Slovenskem nadaljujemo predstavljanje umetnikov, ki so ali pa še ustvarjajo na področju sodobne sakralne likovne umetnosti. Tokratni umetnik v sebi združuje dvoje poslanstev. Jošt Snoj je duhovnik Ljubljanske nadškofije in kot teolog dnevno živi z Božjo besedo, o njej razmišlja in jo razlaga vernikom. V globinah njegovega srca in uma pa poleg besed nastajajo tudi podobe, ki jih s šolano roko akademskega slikarja vešče prenaša na slikarska platna, na stene prezbiterijev in kapel.

Jošt Snoj je od leta 2009 župnik v župniji Ljubljana Šmartno ob Savi, kjer tudi ustvarja. Ob prenovi župnišča je med letoma 2010 in 2012 uredil in poslikal Kapelo svetnikov, kjer se opravlja dnevno bogoslužje. Leta 2011 je v sodelovanju z arhitektom Andrejem Brozovičem poslikal zasebno jezuitsko kapelo pri sv. Jožefu v Ljubljani, in sicer na temo temeljnih motivov ignacijanske duhovnosti. V župnijski cerkvi Svete družine v Mostah v Ljubljani je leta 2012 poslikal prezbiterij, tema poslikave pa je Sveta družina v zgodovini odrešenja.

Od leta 2013 ustvarja serijo slik na temo Hude jame, pri čemer izhaja iz fotografij trupel. Prav tako slika podobe Marije z naslovom Mleko Božje Besede.

Razstava Jošt Snoj: Slike bo na ogled do 6. septembra 2015.

Vljudno vabljeni!

Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

Zakaj sem cistercijan 2.

3. Doma in v samostanski skupnosti sem sprejemal načela služenja in poslušnosti starejšim.

Uvajanje v življenje dela in molitve, študij teologije in poznejše usmeritve v aktivnosti, ki so bile povezane s potrebami in usmeritvami samostana (povojna obnova zgradb, priprava doma duhovnih vaj in muzejske zbirke), sem sprejemal kot potrebe samostana, katerim se je treba posvečati, in nisem imel časa gojiti in streči osebnim željam.

Vse to polstoletno življenje v samostanu pa se ni odvijalo po letih in mesecih, ampak je sestavljeno iz 24 urnega delavnika. Več ali manj se je odvijalo med pol peto uro zjutraj in pol deseto zvečer. Sedemkrat na dan skupno bogoslužje v imenu Cerkve in za potrebe Cerkve in svetá, ostali čas pa služenje potrebam skupnosti in samostana.

4. Geslo: Moli in delaj! velja za vsakega človeka, preizkušnje in trpljenje pa spremljajo tudi nas redovnike.

Urejen in stalen dnevni red je čudovit pripomoček za cistercijansko duhovno življenje, vendar je vsak dan nekaj posebnega in se je treba od ure do ure spraševati, odločati, vztrajati. Ob dvomih, razočaranjih, neuspehih, iskanju smisla … je vedno na voljo Bernardovo spraševanje: Čemu si prišel?

Moja molitev, delo in življenje v cistercijanski skupnosti je bilo povezano tudi z različnimi preizkušnjami in skušnjavami, katerim nisem bil vedno dorasel. Odmikanje od doslednosti izpolnjevanja Božje volje in Pravila je prinašalo notranji in zunanji nemir in vklapljalo alarm za nevarnost: nekaj je narobe, nekaj je treba spremeniti. Hvala Bogu, da sem po vseh teh pestrih letih lahko ostal cistercijan.

Hvaležen sem Bogu in sobratom (tudi pokojnim) za vse duhovne in druge izkušnje in zglede. Upam in želim, da bom tudi zaključil svoje zemeljsko življenje v cistercijanski skupnosti.

p. Avguštin Novak

Zakaj sem cistercijan

Tako se sprašujemo in odgovarjamo v letu posvečenega življenja. Če bi hotel v enem stavku odgovoriti, bi dejal, da zato, ker so me starši že doma naučili moliti in delati. To pa je tudi redovno pravilo cistercijanske skupnosti, kateri sem se priključil takoj po končani osemletki.

1. Zgledi družine in dušnih pastirjev

Za molitev in delo nisem dobil vzgoje in zgleda samo v domači družini. Tudi pri obeh dušnih pastirjih v Višnji Gori sem imel lepe zglede za oboje. Dekana Vidmarja sem vedno pred sveto mašo videl sedeti ali klečati v klopi pred zakristijo, ko je opravljal molitev brevirja iz latinskega molitvenika. Kaplan Kastelic, poznejši dolgoletni župnik, je bil bolj aktiven tudi na različnih gospodarskih področjih. Včasih se je primerilo, da smo mu šli v veroučnem času pomagat zgrabil ali obrnit seno, pred jutranjo mašo pa je pogosto že opravljal delo tudi pri živini v hlevu, ko smo ga ministranti čakali v zakristiji.

2. Lep zgled in sodelovanje s starejšimi menihi

Ko sem opravil prve obiske v stiškem samostanu, sem se srečeval v cerkvi s posebnimi latinskimi molitvi, ki so jih menihi skupaj opravljali z raznimi liturgičnimi kretnjami (hoja v procesiji, pokloni, pokleki, vstajanje, sedenje). Skrivnostno, vzvišeno in vabljivo je bilo to bogoslužje. Tudi pometanje samostanskih hodnikov in dela na samostanskem vrtu so se mi zdela kar sprejemljiva. Dobre hruške maslenke na vrtu pa so dale klavzuri še večjo privlačnost.

Res je, da nisem v času osemletke gojil želje ali predstave o kakem poklicu, ki bi me posebej veselil, zgledi domačih in mojih dušnih pastirjev pa so me bolj nagibali za duhovni poklic in zato ob srečanju z življenjem v stiškem samostanu odločitev ni bila posebej težka. Po več kot dvajsetletni suši s poklici po drugi svetovni vojni smo bili tedanji kandidati v Stični posebej zaželeni in lepo sprejeti.

Predavanja o Marijinih prikazovanjih

Od petka, 11. septembra, ob 18.00, do nedelje, 13. septembra po kosilu,
bodo v stiškem samostanu pod vodstvom p. Antona Nadraha ob slikah

predavanja o Marijinih prikazovanjih, ki so potrjena od Cerkve.

Prijavite se čimprej na tel. 01/78 77 100 ali po elektronski pošti: anton.nadrah@rkc.si