TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE

Kristus je s križa objel sv. Bernarda

V starodavnem spisu Exordium magnum je o sv. Bernardu zapisano:

Menard, pobožen mož, nekoč opat v Moresu, v samostanu blizu Clairvauxa, je poročal: »Poznam meniha, ki je nekoč videl sv. opata Bernarda, kako je sam molil v cerkvi. Ko je ta ležal v cerkvi pred oltarjem, je videl nad njim križ s Križanim, katerega je blaženi mož v največji pobožnosti molil in poljubljal. Potem se mu je zdelo, da je Veličastvo sámo ločilo roke od koncev križa, objelo Božjega služabnika in ga pritegnilo k sebi. Medtem ko je menih to nekaj časa opazoval, je postal zaradi prevelikega začudenja negiben in je bil ves iz sebe. Nazadnje se je zbal, da bi užalil očeta, če bi ga ta videl blizu sebe kot raziskovalca njegovih skrivnosti. Zato je šel tiho proč, kajti ob tistem svetem človeku je spoznal in vedel, da je njegova molitev in njegovo življenje v resnici nadčloveško.«

Bernardova molitev je samostanskemu bratu olajšala božjastne napade

Nekoč je opat Bernard zapustil samostan, da bi obiskal svoje brate na polju pri žetvi. Ker pa je bil slaboten in ni mogel pešačiti, je jezdil na oslu. Vendar je menih, ki je šel z njim, padel nenadoma pred njim na tla, ker ga je mučil božjastni napad. Ko je sveti mož to videl, je sočustvoval z njim in prosil zanj Gospoda, naj se mu tisti napadi nepredvidoma ne ponovijo. Od takrat in do svoje smrti, skozi 20 let, ki jih je še preživel, mu je bilo dovoljeno, česar prej ni imel in kar se drugim božjastnikom komaj kdaj posreči. Kajti vsakokrat, ko mu je grozilo, da bo padel, je začutil napad nekaj časa prej. Tako je mogel na primeren način leči v posteljo in se pripraviti na napad, brez nenadnega padca. Verjamemo, da bi mu sveti oče, ki mu je izprosil ta dar pri Gospodu, lahko dosegel popolno ozdravljenje, če bi spoznal, da bi to bilo koristno za zveličanje njegove duše. Tega moža pa je bilo zaradi značaja težko prenašati in je bil zelo trdosrčen. Zato se je zdelo potrebno za njegovo zveličanje, da ima šibo za kaznovanje in palico za tolažbo. Tako mu je bilo milostno dovoljeno izogniti se nenadnemu padcu in ne pogrešati trna zdravilne bolezni.

Tridesetletnica Bernardove družine s škofom Francem Šuštarjem

Začetek Bernardove družine je bil oktobra 1985, v letu, ko smo obhajali 850-letnico stiškega samostana. V nedeljo, 11. oktobra 2015 ob 14.30, bo za sklep leta Bernardove družine in za tridesetletnico njene ustanovitve shod v stiški baziliki pod vodstvom ljubljanskega pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja. Ob 14.30 bo molitev rožnega venca, ob 15.00 slovesna škofova sveta maša, po njej litanije MB z blagoslovom. Vabljeni ne samo vsi člani, ampak vsi prijatelji stiškega samostana. Prosimo, da poskrbite za prevoz tistim, ki nimajo sami te možnosti.

Ponovitev srebrne in zlate maše v domačih farah

V soboto, 15. avgusta ob 10.00, na praznik Marijinega vnebovzetja, bosta imela v domačih farah ponovitev srebrne in zlate maše: p. Branko Petauer v Šmarju pri Jelšah, in p. Anton Nadrah v Ivančni Gorici.

Duhovne vaje za vse

Od petka, 11. septembra ob 18.00, do nedelje, 13. septembra po kosilu, bodo za člane Bernardove družine in vse druge duhovne vaje ob slikah; poglabljali se bomo v novejša, od Cerkve priznana, Marijina prikazovanja. Prijavite se voditelju p. Antonu Nadrahu ali na samostanski telefon.

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 13. septembra, 11. oktobra (takrat v cerkvi, vodi škof dr. Franc Šuštar), 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2015

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični: 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Fatimska pobožnost v letu 2015

Fatimska pobožnost je v baziliki v Stični z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo spremljamo z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi; na koncu pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v četrtek 13. avgusta, v nedeljo 13. septembra in v torek 13. oktobra.

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE , Življenje in pomen sv. Bernarda (8), Bernardovi videnji

Leta 1115 je bil ustanovljen cistercijanski samostan Clairvaux. V njem je bil prvi opat sv. Bernard. V knjigi Exordium magnum, ki je bila napisana okrog leta 1200, neki zbiratelj piše:

»Zgodilo se je nekoč med konventno mašo, katere se je udeležil tudi ta častiti oče. Po branju evangelija je iz zanikrnosti zmanjkala voda za umivanje duhovnikovih rok. Ko so malo dalj časa čakali nanjo, je skupnost bila z obrazi, obrnjenimi na vzhod. 

In ko je sveti oče stal na svojem prostoru v koru pred stopnico prezbiterija, se mu je razločno prikazal menih, ki je bil umrl pred nekaj dnevi. Tam je stal in majal z glavo proti njemu, kot da bi nekaj karal. Božji služabnik ga je spoznal in vprašal, zakaj maje z glavo proti njemu. Oni mu je odgovoril: 'O, če bi vi vedeli, kako mnoge in kakšne tovariše imate v nebesih, bi gotovo popazili pred vsako zanikrnostjo.' Svetnik je poslušal z veseljem te besede in odgovoril: 'Res verjameš, da se bodo rešili vsi bratje, ki so v tem samostanu?' 'Vsekakor,' je odvrnil. 'Rešili se bodo. Pa ne samo ti, ampak tudi vsi, ki živijo v našem redu. Ubogljivo in ponižno bodo rešeni.' Naš pobožni oče pa je mislil na določenega brata, ki so ga večkrat opominjali zaradi nemarnosti in trdosrčnosti, ter je k temu dodal: 'Ali veš kaj natančnejšega glede rešitve tistega brata?' In odgovoril je: 'Tudi njemu ni bilo odtegnjeno Božje usmiljenje.' Božji mož se je zelo razveselil povedanega. Toliko bolj se je zaradi njegovih besed držal s svojimi brati trdih Gospodovih poti, kolikor bolj trdno je bilo v njegovem srcu upanje na večno plačilo.«

»Nekoč se je sveti oče [sv. Bernard] udeležil nočne molitve s tako čistostjo in pobožnostjo, kot je bil navajen in za katero sta vedela samo on in Bog. In ko je počasni ritem petja psalmov podaljševal nočno molitev, je Gospod odprl njegove oči. Glej, videl je pri vsakem menihu stati angela, ki je to, kar je ta vsakokrat pel, zapisal na papir, kot to dela sodni zapisnikar. Nekateri med njimi so pisali z zlatom, drugi s srebrom, precej jih je pisalo s črnilom, nekateri tudi z vodo, nekateri pa sploh niso pisali. Duh pa, ki je to razodel, je navdihnil opatovemu srcu tudi pomen različnih načinov pisanja. Za tiste, ki so bili napisani z zlatom, je to pomenilo najgorečnejšo vnemo pri Božji službi in popolno pozornost srca na to, kar so prepevali. Tisti, s srebrom napisani, pomenijo sicer manjšo vnemo, vendar pa čisto pobožnost molivca. Tisti pa, s črnilom napisani, označujejo stalno prisotnost dobre volje nekaterih pri petju psalmov, čeprav ne prav veliko pobožnost. Napisani z vodo so označevali tiste, ki so odsotni zaradi neumnih misli in prevzeti zaradi spanja ali lenobe. Zdi se, da nekaj pojejo, njihovo srce pa je popolnoma odsotno in sploh ni uglašeno. In, o čudovita Božja dobrota! 

Kot namreč nobeno zlo ne ostane nekaznovano, tako tudi nobeno dobro ne ostane nepoplačano, pa naj bo majhno, kot tudi površno. V ostalem pa so odkrili tiste, ki niso nič napisali, kar kaže na obžalovanja vredno zakrknjenost nekaterih. Ti pozabljajo na svojo zaobljubo in ne mislijo na strah pred Bogom. In tako se potapljajo v smrtnem spanju v navzdol potegujoče poželenje, ali so v resnici budni pri zaprtih ustih. V njih so neumne in škodljive misli, ne zato ker so slabotni, ampak ker se prostovoljno vdajajo. Tudi se ne bojijo, da bi se proti predpisu zakona pojavili prazni pred Gospodovim obličjem. Ko je sveti opat to videl, se je spomnil stavka, da so vsi služeči duhovi poslani v službo tistih, ki naj podedujejo zveličanje. Čestital je vnemi tistih, ki napredujejo, v očetovski ljubezni pa je tudi obtožil lenobo zanikrnežev.«

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE

Leta 1985 smo obhajali jubilej 850-letnice začetka meniškega cistercijanskega življenja v stiškem samostanu. Med drugimi nagibi je tudi ta vplival na začetek Bernardove družine. To so tisti, ki so z nami po molitvi in prizadevanju za vse dobro bolj tesno povezani. Mi molimo zanje, oni pa za nas, zlasti za naše duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Molitev je velesila, ki posega v kolesa zgodovine, zato tudi v življenje in delovanje našega samostana ter v njegovo prihodnost.

V nedeljo, 6. oktobra 1985, smo se člani Bernardove družine prvič zbrali v Opatovi kapeli. Bilo nas je 24. Od teh je, če prav vem, poleg mene živ le še eden. Sredi decembra je bilo že preko 80 članov. Od teh jih je še kar nekaj živih, dva celo iz Nemčije. Glasilo "V Materini šoli", na skromnem lističu, je prvič izšlo v novembru leta 1985. Veliko zaslug za nastanek in razvoj Bernardove družine, zlasti pa za pridobivanje njenih članov, ima profesorica Marta Silvester, ki je med člani Bernardove družine vpisana na prvem mestu. Brez njene izdatne pomoči ne bi bilo knjig patra Simona Ašiča. Umrla je 23. maja 2002.