Leta 1115 je bil ustanovljen cistercijanski samostan Clairvaux. V
njem je bil prvi opat sv. Bernard. V knjigi Exordium magnum, ki je bila
napisana okrog leta 1200, neki zbiratelj piše:
»Zgodilo se je nekoč med
konventno mašo, katere se je udeležil tudi ta častiti oče. Po branju evangelija
je iz zanikrnosti zmanjkala voda za umivanje duhovnikovih rok. Ko so malo dalj
časa čakali nanjo, je skupnost bila z obrazi, obrnjenimi na vzhod.
In ko je sveti oče stal na svojem prostoru v koru pred stopnico prezbiterija, se mu je razločno prikazal menih, ki je bil umrl pred nekaj dnevi. Tam je stal in majal z glavo proti njemu, kot da bi nekaj karal. Božji služabnik ga je spoznal in vprašal, zakaj maje z glavo proti njemu. Oni mu je odgovoril: 'O, če bi vi vedeli, kako mnoge in kakšne tovariše imate v nebesih, bi gotovo popazili pred vsako zanikrnostjo.' Svetnik je poslušal z veseljem te besede in odgovoril: 'Res verjameš, da se bodo rešili vsi bratje, ki so v tem samostanu?' 'Vsekakor,' je odvrnil. 'Rešili se bodo. Pa ne samo ti, ampak tudi vsi, ki živijo v našem redu. Ubogljivo in ponižno bodo rešeni.' Naš pobožni oče pa je mislil na določenega brata, ki so ga večkrat opominjali zaradi nemarnosti in trdosrčnosti, ter je k temu dodal: 'Ali veš kaj natančnejšega glede rešitve tistega brata?' In odgovoril je: 'Tudi njemu ni bilo odtegnjeno Božje usmiljenje.' Božji mož se je zelo razveselil povedanega. Toliko bolj se je zaradi njegovih besed držal s svojimi brati trdih Gospodovih poti, kolikor bolj trdno je bilo v njegovem srcu upanje na večno plačilo.«
»Nekoč
se je sveti oče [sv. Bernard] udeležil nočne molitve s tako čistostjo in
pobožnostjo, kot je bil navajen in za katero sta vedela samo on in Bog. In ko
je počasni ritem petja psalmov podaljševal nočno molitev, je Gospod odprl
njegove oči. Glej, videl je pri vsakem menihu stati angela, ki je to, kar je ta
vsakokrat pel, zapisal na papir, kot to dela sodni zapisnikar. Nekateri med
njimi so pisali z zlatom, drugi s srebrom, precej jih je pisalo s črnilom,
nekateri tudi z vodo, nekateri pa sploh niso pisali. Duh pa, ki je to razodel,
je navdihnil opatovemu srcu tudi pomen različnih načinov pisanja. Za tiste, ki
so bili napisani z zlatom, je to pomenilo najgorečnejšo vnemo pri Božji službi
in popolno pozornost srca na to, kar so prepevali. Tisti, s srebrom napisani,
pomenijo sicer manjšo vnemo, vendar pa čisto pobožnost molivca. Tisti pa, s
črnilom napisani, označujejo stalno prisotnost dobre volje nekaterih pri petju
psalmov, čeprav ne prav veliko pobožnost. Napisani z vodo so označevali tiste,
ki so odsotni zaradi neumnih misli in prevzeti zaradi spanja ali lenobe. Zdi
se, da nekaj pojejo, njihovo srce pa je popolnoma odsotno in sploh ni uglašeno.
In, o čudovita Božja dobrota!
Kot namreč nobeno zlo ne ostane nekaznovano, tako tudi nobeno dobro ne ostane nepoplačano, pa naj bo majhno, kot tudi površno. V ostalem pa so odkrili tiste, ki niso nič napisali, kar kaže na obžalovanja vredno zakrknjenost nekaterih. Ti pozabljajo na svojo zaobljubo in ne mislijo na strah pred Bogom. In tako se potapljajo v smrtnem spanju v navzdol potegujoče poželenje, ali so v resnici budni pri zaprtih ustih. V njih so neumne in škodljive misli, ne zato ker so slabotni, ampak ker se prostovoljno vdajajo. Tudi se ne bojijo, da bi se proti predpisu zakona pojavili prazni pred Gospodovim obličjem. Ko je sveti opat to videl, se je spomnil stavka, da so vsi služeči duhovi poslani v službo tistih, ki naj podedujejo zveličanje. Čestital je vnemi tistih, ki napredujejo, v očetovski ljubezni pa je tudi obtožil lenobo zanikrnežev.«
