Pogovori z Jezusom (16) Bodi z vsemi eno telo in en duh

Predragi kristjan, pri sveti maši nisi sam. V ljubezni si povezan z menoj in vsemi, ki so se zbrali okrog oltarja, da bi skupaj obhajali sveto daritev. Tudi jaz nisem sam. V Svetem Duhu sem združen z Očetom, z vso nebeško Cerkvijo, z angeli in svetniki in z vsemi zbranimi. Sveta Trojica prebiva v tebi in v vseh navzočih, ki so v stanju Božje milosti. Vsi ste med seboj povezani v skrivnostnem telesu, katerega glava sem jaz.

Vsi ste pri svetem obhajilu deležni enega kruha. Sv. Pavel je namreč zapisal: Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.

Ta Kruh sem jaz, ki sem v Evharistiji navzoč v vrhuncu svoje ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Do tega hočem privesti tudi vse prisotne. Po Evharistiji Cerkev na najgloblji način vstopa v občestvo s Sveto Trojico.

Pri sveti daritvi se skupnost duhovno oblikuje, raste in poglablja ter se najtesneje povezuje z menoj in med seboj. Pri evharistični skrivnosti delujem po Svetem Duhu in skupnost vedno bolj upodabljam po občestvu Svete Trojice. Vsi postajate eno telo in en duh.

Ko pri Evharistiji darujete in uživate moje evharistično telo, vedno bolj postajate moje skrivnostno telo. Sveta Evharistija je zakrament edinosti, zakrament za edinost sveta. Hkrati je šola ljubezni do Boga in bližnjega.

Ko sem postavil zakrament Evharistije, sem v svoji velikoduhovniški molitvi prosil za edinost, da bi bili vsi eno. Po prejemu svetega obhajila sem isti Jezus v vsakem članu skupnosti. Vse povezujem v edinost, da ste vsi kakor eden. Edinost je zadnji in najvišji sad deležnosti pri mojem telesu in krvi.

Gospod Jezus, ti imaš rad skupnost, ker sam stalno živiš v občestvu z Očetom in Svetim Duhom. Želiš, da bi bilo življenje krščanskih občestev vsaj nekoliko podobno življenju Svete Trojice. S tvojo pomočjo naj bi živeli v medsebojni ljubezni in edinosti, kar naj bi prišlo do izraza tudi in predvsem pri mašni daritvi. Pri njej se ti v neizmerni ljubezni do Očeta in nas ljudi v moči Svetega Duha daruješ svojemu Očetu, Oče pa to daritev z njemu lastno ljubeznijo sprejme. Pomagaj mi, da bom pri sveti maši s svojim sodelovanjem prispeval k medsebojni edinosti.

An

Nihče nima večje ljubezni

Po cerkvah in domovih imamo podobe Kristusa na križu, z odprto srčno rano. Ta podoba je med vsemi verskimi podobami najbolj pretresljiva. Stalno oznanja resničnost Jezusovih besed: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Za nas, za naše odrešenje, se je dal pribiti na križ in je na njem umrl najbolj strahotne in sramotne smrti. Iz čiste ljubezni do nas. Večja ljubezen sploh ni možna. Na križu je molil celo za tiste, ki so ga križali: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Za nas, za odpuščanje naših grehov, je prelil vso svojo kri. Uresničilo se je, kar je naprej napovedal, da »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28).

Malokdo je Jezusu za to dejanje hvaležen. Marsikdo ima križ v stanovanju le za okras, ne za dokaz Jezusove največje ljubezni do človeštva. Vendar Jezusovo prebodeno srce kar kriči o tej ljubezni. Apostol Janez je zapisal: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Tudi mi smo ga prebodli s svojimi grehi. Prav je, da polni kesanja in hvaležnosti gledamo vanj, v njegovo prebodeno srce, in se odvrnemo od grehov. Prav je, da ga vzljubimo z vsem srcem, od srca do srca. Prav je, da ne mine dan brez našega ljubečega pogleda na križ.

Ljubiti in častiti Srce Jezusovo pomeni: ljubiti in častiti Jezusa na križu ter se mu dan za dnem zahvaljevati, da nas je odrešil. Podoba Kristusa na križu z odprto srčno rano je svetopisemska podoba Srca Jezusovega.

Ko je bil sv. Filip Benicij na smrtni postelji, je uprl oči v podobo Križanega na steni in šepetaje prosil: »Dajte mi mojo knjigo!« Dali so mu neko knjigo, toda bolnik je še naprej prosil: »Mojo knjigo!« Po njegovem pogledu so razumeli, da hoče razpelo, in so mu ga dali. Bolnik je Kristusa na križu večkrat pobožno poljubil, nato je rekel: »V to knjigo sem pogosto pogledal ter iz nje zajemal razsvetljenje in tolažbo. Z njo hočem narediti tudi svojo oporoko, z njo hočem skleniti svoje življenje. Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo. Ti si me odrešil, Bog resnice!«

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC , POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (5) ,Govorica srca

Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Alacoque leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Katarina je videla obe strani čudodelne svetinje; zadnja stran je bila takšna: v sredini črka M (Marijin monogram) s križem na vrhu, pod njo pa s trnovo krono obdano Jezusovo srce in z mečem prebodeno Marijino srce. Ti dve srci sta zdaj upodobljeni na čudodelni svetinji. Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala »brezmadežno Srce«? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a mnogi jo pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas hočeta pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in bližnjega oddaljilo, rešiti. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Treba se jima je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s trni, ki pomenijo naše grehe.

Prav je, da visita podobi presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega v našem stanovanju, v kotičku, ki ga imamo pripravljenega za srečevanje z Bogom, za redno molitev. Poglejmo pogosto na ti dve podobi, ki tako zgovorno razodeva Jezusovo in Marijino ljubezen do nas.

Jezus je sv. Marjeti Alacoque obljubil: Blagoslovil bom domove, kjer bodo imeli na častnem mesu sliko mojega Srca in ga z ljubeznijo častili. Na ta način bom ponovno združil ločene družine in družinam v stiski pomagal v vseh potrebah.

Misli sv. Bernarda (16) Jezusova in naša ljubezen

Kar poslušaj njega samega, ko pravi: » Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi sam stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). Od drugih ni nihče storil kaj takega; vse, ki so kdaj pred njim opravljali službo, je prekosil s svojo predano in zvesto pokorščino. Res odličen služabnik, ki je daroval svoje meso v jed, svojo kri v pijačo, svoje življenje v odkupnino. Zares dober, ki veselega srca z gorečo ljubeznijo in popolno predanostjo… z veselim služenjem prekaša in premaga vse.

Predvsem te ljubim, dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To – pravim – prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil.

Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! …

Gospod nas je ljubil, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil.

Odrešenje je res obilno, ker iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi. Kaj bi ti moral storiti, pa ni storil ? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim, ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje, s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo? …

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE , Življenje in pomen sv. Bernarda (8), Bernardovi videnji

Leta 1115 je bil ustanovljen cistercijanski samostan Clairvaux. V njem je bil prvi opat sv. Bernard. V knjigi Exordium magnum, ki je bila napisana okrog leta 1200, neki zbiratelj piše:

»Zgodilo se je nekoč med konventno mašo, katere se je udeležil tudi ta častiti oče. Po branju evangelija je iz zanikrnosti zmanjkala voda za umivanje duhovnikovih rok. Ko so malo dalj časa čakali nanjo, je skupnost bila z obrazi, obrnjenimi na vzhod. 

In ko je sveti oče stal na svojem prostoru v koru pred stopnico prezbiterija, se mu je razločno prikazal menih, ki je bil umrl pred nekaj dnevi. Tam je stal in majal z glavo proti njemu, kot da bi nekaj karal. Božji služabnik ga je spoznal in vprašal, zakaj maje z glavo proti njemu. Oni mu je odgovoril: 'O, če bi vi vedeli, kako mnoge in kakšne tovariše imate v nebesih, bi gotovo popazili pred vsako zanikrnostjo.' Svetnik je poslušal z veseljem te besede in odgovoril: 'Res verjameš, da se bodo rešili vsi bratje, ki so v tem samostanu?' 'Vsekakor,' je odvrnil. 'Rešili se bodo. Pa ne samo ti, ampak tudi vsi, ki živijo v našem redu. Ubogljivo in ponižno bodo rešeni.' Naš pobožni oče pa je mislil na določenega brata, ki so ga večkrat opominjali zaradi nemarnosti in trdosrčnosti, ter je k temu dodal: 'Ali veš kaj natančnejšega glede rešitve tistega brata?' In odgovoril je: 'Tudi njemu ni bilo odtegnjeno Božje usmiljenje.' Božji mož se je zelo razveselil povedanega. Toliko bolj se je zaradi njegovih besed držal s svojimi brati trdih Gospodovih poti, kolikor bolj trdno je bilo v njegovem srcu upanje na večno plačilo.«

»Nekoč se je sveti oče [sv. Bernard] udeležil nočne molitve s tako čistostjo in pobožnostjo, kot je bil navajen in za katero sta vedela samo on in Bog. In ko je počasni ritem petja psalmov podaljševal nočno molitev, je Gospod odprl njegove oči. Glej, videl je pri vsakem menihu stati angela, ki je to, kar je ta vsakokrat pel, zapisal na papir, kot to dela sodni zapisnikar. Nekateri med njimi so pisali z zlatom, drugi s srebrom, precej jih je pisalo s črnilom, nekateri tudi z vodo, nekateri pa sploh niso pisali. Duh pa, ki je to razodel, je navdihnil opatovemu srcu tudi pomen različnih načinov pisanja. Za tiste, ki so bili napisani z zlatom, je to pomenilo najgorečnejšo vnemo pri Božji službi in popolno pozornost srca na to, kar so prepevali. Tisti, s srebrom napisani, pomenijo sicer manjšo vnemo, vendar pa čisto pobožnost molivca. Tisti pa, s črnilom napisani, označujejo stalno prisotnost dobre volje nekaterih pri petju psalmov, čeprav ne prav veliko pobožnost. Napisani z vodo so označevali tiste, ki so odsotni zaradi neumnih misli in prevzeti zaradi spanja ali lenobe. Zdi se, da nekaj pojejo, njihovo srce pa je popolnoma odsotno in sploh ni uglašeno. In, o čudovita Božja dobrota! 

Kot namreč nobeno zlo ne ostane nekaznovano, tako tudi nobeno dobro ne ostane nepoplačano, pa naj bo majhno, kot tudi površno. V ostalem pa so odkrili tiste, ki niso nič napisali, kar kaže na obžalovanja vredno zakrknjenost nekaterih. Ti pozabljajo na svojo zaobljubo in ne mislijo na strah pred Bogom. In tako se potapljajo v smrtnem spanju v navzdol potegujoče poželenje, ali so v resnici budni pri zaprtih ustih. V njih so neumne in škodljive misli, ne zato ker so slabotni, ampak ker se prostovoljno vdajajo. Tudi se ne bojijo, da bi se proti predpisu zakona pojavili prazni pred Gospodovim obličjem. Ko je sveti opat to videl, se je spomnil stavka, da so vsi služeči duhovi poslani v službo tistih, ki naj podedujejo zveličanje. Čestital je vnemi tistih, ki napredujejo, v očetovski ljubezni pa je tudi obtožil lenobo zanikrnežev.«