Kar poslušaj njega samega, ko
pravi: » Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi sam stregel in dal svoje
življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). Od drugih ni nihče storil kaj
takega; vse, ki so kdaj pred njim opravljali službo, je prekosil s svojo predano
in zvesto pokorščino. Res odličen služabnik, ki je daroval svoje meso v jed,
svojo kri v pijačo, svoje življenje v odkupnino. Zares dober, ki veselega srca
z gorečo ljubeznijo in popolno predanostjo… z veselim služenjem prekaša in
premaga vse.
Predvsem te ljubim, dobri Jezus, zaradi keliha,
ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso
našo ljubezen. To – pravim – prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje
zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno
trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil.
Ko je rekel, je nastalo, ko
je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih
besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci
in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! …
Gospod nas je ljubil, ko nas
še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča
apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila
z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel
prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli
imel nikogar, ki bi ga ljubil.
Odrešenje je res obilno, ker
iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi. Kaj bi ti moral
storiti, pa ni storil ? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega
pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim,
ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje,
s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo? …
