Te dni sem spraševal Jezusa, zakaj mi je
dopustil tako trnjevo pot, polno trpljenja. Tisto malo veselja, ki sem ga imel,
se mi je povrnilo kot izdaja ali hudo razočaranje. Pogovarjal sem se z Njim:
»Kaj ne bi mogel tudi meni nakloniti veselja na tem svetu? Saj vem, da mi
nalagaš križ za reševanje tudi drugih duš. Kaj bom celo življenje samo trpel?
Pomagal drugim, se razdajal, a sam nič imel od tega, razen nehvaležnosti in
sovraštva? Saj zmoreš vse! Bom pa vedno sprejel Tvojo voljo.«
Pa mi v spanju odgovori na ta način: Imel
ali že kar bil sem na srebrni pločevini, iz katere je štrlela nagnjena srebrna
steklenica. Kadarkoli sem jo potresel, je padla ven tekočina in začelo se je
vse delati prav, čisto vse se je popravilo. Če sem kaj napačnega naredil, se je
spet popravilo. Imel sem srečo, veselje in zadovoljstvo, vse, kar sem hotel.
Dal mi je človeško srečo že tukaj! Vendar, čim bolj sem se veselil tega, tem
bolj sem bil prazen. Nikjer ni bilo Boga! In vse mi je postajalo brez veze. Kaj
mi vse to koristi, če nimam Boga! Potem sem se zbudil.
Peter
